Ponedeljek, 1. julij: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil

Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil’«.

Kakor da bi rekel: preden se odločiš, dobro pretehtaj posledice. Jezus noče nikogar prevarati. Politiki pred volitvami obljubljajo vse in še več, govorjenje o težavah pa prihranijo za čas, ko imajo že zagotovljene glasove. Jezus pa deluje povsem nasprotno. Hoja za njim mora biti povsem svobodna izbira. Nikoli ne bo mogel nihče reči, da si ga je Kristus »podredil«.

Hoja za Kristusom ne dovoljuje objokovanja, spremembe mnenja, kompromisov.

Večno aktualen nauk te evangeljske strani je, da ni mogoče odriniti Boga v nek kotiček življenja in na prednostno mesto postaviti praktično vse: delo, posle, šport, družino … Ni nam potrebno komentirati napake, da človek sistematično postavlja nujno pred pomembno. V življenju je ena sama stvar resnično pomembna, če jo izgubimo, smo izgubili vse.

Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom.

V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanom prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo.

Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »’Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.’ Jezus mu je odgovoril: ‘Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil’« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu.

Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic.

Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak