Torek, 2. julij: Jezus pa spi

Jezus pa spi

Začudim se, kako je sploh mogoče, da so Jezusa njegovi najbližji obtožili malomarnosti!!! Kar težko verjamem, da se je to lahko zgodilo.

Bili so sredi viharja, Jezus pa je mirno spal na krmi. Sam se sprašujem, kako je lahko spal sredi tako težke situacije. Najbolj samoumevna razlaga je, da je bil zelo utrujen! Spal je, ker je nujno potreboval počitek in okrepčilni spanec, da bo zmogel naprej.

Malo pred tem je ves dan poučeval, ozdravljal bolnike, izganjal demone, nazadnje pa je moral še odpustiti še množice. Predstavljam si, da je lahko za nekoga, ki je že zelo utrujen, tudi to naporno.

Je torej naredil kaj narobe? Je kaj zagrešil? Kako je mogoče, da so ga učenci obtožili, da so mu upali povedati svoja najgloblja občutja?

Jezusu, ki je zapustil nebesa in postal človek, da bi človeka odrešil, njemu, ki je samega sebe daroval do zadnje kaplje krvi. Kako jim je kaj takega sploh padlo na pamet?

Vem, bilo jih je strah.

Ko je človeka strah in se zave, da nekaj bistvenega izgublja (včasih je to dobro ime, spoštovanje, ljubezen …), lahko odreagira napadalno in obtožujoče. Takšni smo pač ljudje. Jezus to ve, saj nas dobro pozna. Njega obtožbe ne ustavijo. On naredi to, kar je v danem trenutku najbolj prav in potrebno. Odgovorno naredi to, kar mora narediti, to, kar lahko naredi samo On in nihče drug.

Stvarnik vsega stvarstva lahko zapreti vetru in veter utihne, valovi se umirijo. Tega ne zmore storiti nihče drug.

Vsak mora odgovorno opraviti svoje poslanstvo in svojo nalogo. Če prav so mnogi utrujeni do skrajnosti, se mnogi zavedajo, da tega, kar je njihova dolžnost in odgovornost, namesto njih ne more narediti nihče drug. In v tem vidim Božjo voljo, ki se največkrat skriva v majhnih stvareh, ki jih moramo v danem trenutku storiti.

Ko se je vihar polegel in je nastala tišina, je Jezus svojim učencem jasno povedal svoje mnenje. Povedal jim je, da so strahopetni, da nimajo vere, in da še vedno ne razumejo bistva. Verjamem, da so se nad tem, kar so videli in slišali, globoko zamislili.

Jezus je tisti, ki sredi viharja mirno spi na krmi čolna. Spi, ker zaupa v Očeta. Spi, ker Očeta pozna, in ve, da je njegov Oče vreden zaupanja. Spi, ker ve, da Oče ves svet nosi v svojih rokah – tudi sredi viharja.

Danes smo vsi mi »sredi viharja«

Za vse nas je izjemnega pomena, da se učimo od Jezusa, da se učimo zaupati Očetu, da vsak prepozna svoje poslanstvo in svojo odgovornost, da vsak živi svojo vero in zaupa, da se da! Kdor pa zaupa, ve, da se da … Ve, da se, tudi če je zelo utrujen, med spanjem moči obnovijo, ve, da je vsako jutro nova priložnost, nov začetek in novo upanje.

Kdor zaupa, ve, da ima vsak nežni dotik svoj smisel. Sam sem prepričan, da so vsi ljubeči dotiki zapisani v nebesih, zapisani pa so tudi v hvaležnih očeh tistih, ki so jih deležni.

Prizadevajmo si torej, da bomo tako živeli, da nam bodo lahko na nagrobni kamen napisali: »Veroval je v Ljubezen!«.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak