Zakonsko življenje – nenehno učenje

Zakonsko življenje je eden izmed najpomembnejših in hkrati najzahtevnejših odnosov v življenju. Krščanska zakonska zveza ni zgolj formalna pogodba, temveč globoka zaveza med njima v Bogu in z njim. Temelji na zakramentu zakona, ki pa ne deluje magično. Svoje sadove daje le takrat, če oba zakonca z vero, upanjem in ljubeznijo zavestno sodelujeta z milostjo, ki jima jo s tem zakramentom podarja Bog Oče po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. Tega sodelovanja pa se ne naučita enkrat za vselej, temveč zahteva od njiju nenehno učenje, ki zajema različna področja, kakršna so medsebojno razumevanje, odpuščanje, potrpežljivost in nesebičnost. Vse to pripomore k ustvarjanju trdnega, ljubečega in spoštljivega odnosa.

Medsebojno razumevanje

Medsebojno razumevanje je ključno za dober zakon. Vsak zakonec prinaša vanj svoje edinstvene izkušnje, poglede in vrednote, ki jih je treba spoštovati in razumeti. Proces razumevanja se ne konča z začetkom zakona, temveč se nadaljuje vse življenje. Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom (5,21) piše: »Podrejajte se drug drugemu v strahu pred Kristusom.« To pomeni, da naj bi se bila zakonca pripravljena medsebojno poslušati in slišati, spoštovati medsebojne razlike in si prizadevati za skupno dobro.

Poslušanje je bistveni del komunikacije in razumevanja v zakonu. Ko zakonca resnično poslušata drug drugega, razumeta ne le besede, temveč tudi občutke, potrebe in skrbi sozakonca. Ko spoštujeta svojega zakonca, priznavata, sprejemata in cenita njegovo osebnost, vrednote, prepričanja in odločitve tudi takrat, kadar se razlikujejo od njegovih (Ef 5,33). To vključuje tudi razumevanje zakončevih težav, veselja, strahov in bolečin ter dajanje podpore, ko jo potrebuje (Rim 12,15). To je mogoče, če je med njima ljubezen, ki se vidi v tem, da skrbita drug za drugega z nežnostjo, prijaznostjo, spoštljivostjo in brezpogojno ljubeznijo tudi v težkih trenutkih.

Odpuščanje

Odpuščanje je ključni element zakonskega življenja, saj se vsak zakonski par znajde v trenutkih nesoglasja, napak in razočaranj. Brez odpuščanja je nemogoče ohraniti in graditi zdrav in trajen odnos. Odpuščanje v zakonu pomeni prepoznati, da nihče ni popoln, biti pripravljen pustiti za seboj zamere ter graditi na obnovljenem zaupanju, spoštovanju in ljubezni.

Odpuščanje v zakonu se začne s priznavanjem napak, ki jih je povzročil en ali oba zakonca. Vključuje zmožnost, da se zavedata svojih dejanj, ki so povzročila bolečino, jih obžalujeta, izrazita svoje obžalovanje in prosita za odpuščanje (1 Jn 1,9).

Odpuščanje je zavestna odločitev, da se ne maščujeta, ohranita v sebi zamere in obtožujeta drug drugega, temveč da stopita na pot odpuščanja. To pomeni, da želita odpustiti in sta pripravljena dopustiti, da se v njiju zgodi odpuščanje kot zastonjski Božji dar. Jezus obljublja: »Ne sodite, da ne boste sojeni. Ne obsojajte, da ne boste obsojeni. Odpustite in vam bo odpuščeno.« (Lk 6,37) V pismu Kološanom (3,13) pa beremo: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če ima kdo kaj proti komu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi.«

Zamera in grenkoba sta uničujoča za odnos, saj povzročata stalen občutek jeze in nezadovoljstva. Odpuščanje vključuje, da si te občutke priznata in jih izrazita na zdrav način, ki jima omogoča, da postajata drug do drugega spoštljiva in ljubeča. Apostol Pavel spodbuja: »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4, 31-32)

Odpuščanje ne pomeni takojšnje obnovitve zaupanja, temveč je prvi korak k temu (1 Pt 4,8). Nato si morata zakonca prizadevati za ponovno vzpostavitev zaupanja, kar zahteva čas, komunikacijo in doslednost. Odpuščanje jima prinaša mir, saj zmanjšuje napetosti in konflikte v zakonu. Ko odpustita, omogočita spravo in poglobitev enosti med seboj.

Potrpežljivost

Potrpežljivost omogoča zakoncema, da skupaj premagujeta izzive, rasteta v ljubezni in spoštovanju ter gradita trajen odnos. Vključuje različne vidike, ki pomagajo pri reševanju težav, sprejemanju drugačnosti in razumevanju sozakonca.

Potrpežljivost v zakonu pomeni, da sprejemata drug drugega takšna, kakršna sta, ne da bi stalno kritizirala ali obsojala (Kol 3,13). Omogoča jima, da vztrajata in si prizadevata za izhod iz težav skupaj, ne da bi obupala (Gal 6,9). Pomeni, da dasta drug drugemu čas za razvoj in rast ter se pri tem podpirata (Jak 5,7).

V trenutkih frustracije ali jeze je težko ostati potrpežljiv, zato se morata učiti obvladovanja čustev in izogibanja hitrim, nepremišljenim odzivom, ki bi lahko prizadeli sozakonca (Prg 16,32). Gre tudi za sprejemanje njune različnosti, brez želje, da bi eden spremenil drugega po lastni meri (1 Pt 4,8), in za prizadevanje rešiti spor na miren in ljubezniv način (Mt 5,9).

Potrpežljivost vključuje zaupanje v Božji načrt in čas. Včasih stvari ne potekajo tako, kakor bi si želela, vendar potrpežljivost pomeni, da zaupata Bogu in čakata, da se izpolni Njegova volja (Iz 40,31). Potrpežljivost je temelja lastnost ljubezni (1 Kor 13,4). Ko si prizadevata zanjo, postajata vedno bolj podobna Bogu Očetu in Jezusu Kristusu, ki je njegova podoba v polnosti.

Nesebičnost

Nesebičnost omogoča zakoncema, da živita v harmoniji in ljubezni. Izraža se predvsem z ljubeznijo, ki ni usmerjena vase, ampak se daje drugemu. Ljubezen ni le čustvo, temveč odločitev za dejanje, ki vključuje nesebično skrb za sozakonca (Jn 15,12).

Nesebičnost pomeni upoštevati potrebe drug drugega in jih postavljati na prvo mesto, tudi če to zahteva odrekanje ali prilagoditev lastnih želja (Jn 15,13). Vključuje odpoved lastnemu udobju, načrtom ali željam, zato da se sozakonec osreči ali podpre (Ef 5,25).

Izraža se tudi v tem, da zakonca iščeta skupno dobro ter delujeta v prid zakona in družine, ne pa le v lastno korist (1 Kor 10,24). Gre za pomoč in podporo sozakoncu brez pričakovanja povračila ali koristi zase, kajti dejanja ljubezni izvirajo iz želje po osrečevanju drugega (Gal 5,13).

Ljubezen, ki je temelj zakona, se izraža z nesebičnimi dejanji in darovanjem za drugega. Jezus je dal največji zgled te ljubezni, ko je rekel: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).

Sprejeti podporo

Zakonsko življenje resnično zahteva od zakoncev, da se stalno učita novih veščin in razvijata globlje razumevanje drug drugega. Pri tem jima je v veliko pomoč svetopisemski nauk o ljubezni, odpuščanju, potrpežljivosti in nesebičnosti. Ko se trudita živeti po teh načelih, lahko prebrodita vse izzive in uživata v bogastvu zakonskega življenja, katerega temelj sta medsebojno spoštovanje in ljubezen.

V tem učenju nista sama. Vedno smeta računati na Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu, ki jima pošilja na pot različne ljudi in programe, da bi zmogla vztrajati na njej. Zato je prav, da sprejmeta to podporo in si tako zagotovita, da bo njun zakon postajal to, kar si najbolj želita.

Nekaj možnih podpor

− Duhovne vaje za zakonce. Npr. Kako zakoncu izraziti ljubezen in spoštovanje, da se bo čutil ljubljen in spoštovan? V Ignacijevem domu duhovnosti od 29. 11. do 1. 12. Več informacij in prijava, tukaj.

− Zakonske skupine. Različne možnosti, tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Pričevanje z naslovom: Duhovno izpopolnjevanje koristi celi družini, tukaj. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij, tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu, tukaj. Pogovorna oddaja o programu na Exodusu, tukaj.

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijava, tukaj.

Pripravil: p. Ivan Platovnjak DJ

Foto: Priscilla Du Preez, Unsplash

Obj.: L. M.