Sobota, 2. november 2024: Spomin vernih rajnih

Mesec november, ki ga krščanska pobožnost posveča spominu na verne rajne, vsako leto vzbudi misel na življenje onstran smrti in predvsem misel na dokončno srečanje z Gospodom. On bo sodnik naše zemeljske poti, in sicer sodnik, katerega značilnosti sta ‘usmiljenje in milost’.

Zavedajoč se tega in v izročanju pokojnih usmiljeni Očetovi dobroti, obnovimo našo hvaležnost za krščansko pričevanje, ki so nam ga zapustili. Ti naši bratje in sestre so prispeli na cilj, po tem, ko so služili Cerkvi in ljubili Jezusa Kristusa, v tisti gotovosti o ljubezni, na katero nas je spomnil apostol Pavel: ‘Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?’ (Rim 8,35). Gre za vero v Kristusovo ljubezen, od katere nas nič ne more ločiti: ne stiska ne nadloga, ne preganjanje, ne nevarnost, ne smrt, ne življenje … Jasne pa so jim bile tudi besede iz Knjige modrosti: ‘Tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem‘ (Mdr 3,9).

Pot naproti Očetovi hiši se za vsakogar izmed nas začne na dan, ko oči odpremo za luč in, preko krsta, za milost. Za vsakega človeka  je pomembna postaja na tej poti trenutek, ko izreče svoj ‘tukaj sem‘. Od tistega trenutka dalje so na poseben način združeni s Kristusom. Ob uri smrti pa izrečejo še zadnji ‘tukaj sem‘, združen z Jezusovim, ki je umrl v izročanju svojega duha v Očetove roke.

Sedaj smo tu, da molimo zanje, da darujemo božansko daritev kot priprošnjo za njihove duše in prosimo Gospoda, da bi jim dal za vedno zažareti v njegovem kraljestvu luči.

Med to sveto mašo, ki je spomin Kristusovega vstajenja, se zahvalimo Bogu za vse dobro, ki ga je Gospod storil za nas in za svojo Cerkev preko teh naših bratov in sester v veri.

V luči Kristusove velikonočne skrivnosti je njihova smrt v resnici vstop v polnost življenja. V tej luči vere se počutimo še bližji našim rajnim bratom in sestram: smrt nas je na videz ločila, a moč Kristusa in njegovega Duha nas združuje na še globlji način. Še naprej jih bomo čutili poleg nas v občestvu svetnikov. Ko se tudi mi hranimo s Kruhom življenja, skupaj z vsemi, ki so bili pred nami, z neomajnim upanjem pričakujemo dan srečanja iz oči v oči s svetlim in usmiljenim obličjem Očeta. Naj nad njimi, kakor tudi nad nami, vedno bdi naša mati Marija, in naj nam izprosi, da se ne bi nikoli ‘ločili od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu’.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak