Sobota, 9. november 2024: Moja hiša

Moja hiša

V Božji besedi me vedno znova navduši Jezusova mirna avtoriteta: iz tega, kdo je in kaj je, sploh ne dela cirkusa. Poviševati se imajo bolj potrebo ljudje, ki dvomijo vase in niso nič posebnega. Če pa se zavedaš, kdo si, veš, da je to, kar si dovolj. In da ne potrebuješ človeške hvale in priznavanja, ker ti je dano čudovito božje dostojanstvo: si božji sin, hči. In odtod izhajajo za nas velike stvari. Predvsem globok mir – ker sem na varnem v rokah svojega gospodarja. Karkoli se zgodi!

To pa ne pomeni slepega in neangažiranega prepuščanja situaciji (kar so žal mnogi kristjani skozi zgodovino počeli): prepuščanje situaciji ni prepuščanje Previdnosti, mnogokrat celo nasprotno – je prepuščanje hudiču in njegovim skušnjavam ter zablodam. Jezusov učenec pa ne glede na težave, zadržke, bolečine in celo grožnje s smrtjo; brez kompromisa in mečkanja dela tisto, kar v Svetem Duhu spozna, da je dobro. Tudi Jezus ne pride v tempelj in zašepeta tam neki čistilki: “Mar ne bi bilo bolje, da bi bilo tukaj vendar drugače …” Pač pa stvari postavi na njihovo mesto. Ne delajte razbojniške jame …..Naj nam bo to njegovim v spodbudo, ne v strah …

Blaženi Anton Martin Slomšek je pisal: Tebi, krščanska duša, je ves svet tempelj božji. Ko vidiš ljubo sonce, gledaš malo travico, slišiš škrjančka žvrgolenje – razveseli se, povzdigni roke in srce ter poveličaj modrega Stvarnika!«

A kakor potrebuje družina za svoj dom tudi stanovanje, prostor za bivanje, tako si verni želimo tudi svoj prostor, svetišče, kjer bi lahko skupaj častili Boga, se mu zahvaljevali in ga prosili. Zato so verniki vseh časov postavljali svoja svetišča. Kristjani še toliko bolj, ker nam cerkev ni le prostor zbiranja in bogoslužja, ampak je za nas tudi hiša božja, kjer je v tabernaklju med nami navzoč živi Bog, Jezus Kristus pod podobo kruha. On sam je zatrdil, da ostane z nami vse dni do ko konca sveta. Zato cerkev ni le dragocena in umetniško izdelana stavba, ampak je prebivališče živega Boga med ljudmi. Njena arhitektura hoče dvigati tudi našega duha k Bogu in svojim zvonikom nam kot z dvignjenim prstom kaže proti nebu, proti večnosti. In zvonovi niso zato, da bi merili čas ali obveščali o veselih in žalostnih dogodkih,ampak najprej zato, da kličejo k bogoslužju in molitvi. Njihov glas vabi, da bi se spomnili Boga in želeli prisluhniti, kar nam hoče povedati v tem dnevu.

Namen in smisel vsake cerkve pa je, da kristjane združuje v občestvo in jih povezuje z Bogom. Mnogim danes obisk bogoslužja, zlasti svete maše, ne pomeni več veliko in ne čutijo potrebe in možnosti, da bi tu zajemali duhovno hrano za svoje življenje ali pa ne znajo več povezati svetišča z vsakdanjim življenjem.

Naj nas današnji evangelij spodbuja, da bomo gradili razumevanje, spoštovanje in sodelovanje po naših malih in velikih skupnostih. Ob skrbi za urejenost svetišča pa ne pozabimo graditi notranjega občestva Cerkve ter ga uresničevati v molitvi in življenju.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak