Petek, 24. januar 2025: Jezus pokliče dvanajstere

Jezus pokliče dvanajstere

To mi danes sporoča Gospod. Danes me kliče po imenu. Vendar ne šele danes in ne šele včeraj. Poklical me je, že preden sem obstajal, pred mojim spočetjem. On me je želel; on me je poklical v življenje; on mi je dal ime; on je vame položil poslanstvo, ki naj bi ga v življenju izpolnil.

V evangeliju slišimo, kako Jezus izbira svoje sodelavce, na katere bo postavil svoje delo, svojo cerkev. Vprašanje je, zakaj je Jezus izbral prav njih. So bili kaj posebnega, so bili bolj sposobni?

Po poklicu so bili ribiči, popravljavci mrež, cestninarji, navadni neizobraženi možje … Jezusa to ni zanimalo. Šel je na goro, poklical tiste, ki jih je hotel, katerim je zaupal in so verovali vanj, in sami so se odločili in prišli k njemu.

Postavil jih je dvanajst. Postavil je dvanajst temeljev, apostolov, na katerih bo zrasla cerkev. Novih voditeljev ljudstva mora biti po številu dvanajst kakor nekoč Izraelovih rodov.

Imenoval jih je apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat. Ker jim je zaupal, jim je dal novo poimenovanje. Dobili so nov življenjski poklic. Želel je, da bodo od sedaj naprej vedno z njim. Njihova naloga pa bo oznanjevanje Božjega kraljestva. On jih bo učil in pošiljal. Še več, dal jim je »nadnaravno« oblast, da bodo izganjali hude duhove.

Kako je lepo, ko se kdo spomni tvojega imena. Poznati osebo pomeni biti na odskočni deski, s katere lahko skočiš v zaupen odnos z nekom. Tudi Jezus kliče svoje učence po imenu. Njemu zadostuje ime, saj vsakega učenca že dobro pozna. V Božji logiki ne obstaja anonimnež, vsak je osebno poklican. Gre za posamično izvolitev, za poklic v najglobljem smislu te besede, kar pomeni ›poklicati ven iz‹. Kot na velikih športnih prireditvah trener skliče najboljše igralce za določeno vlogo, tako Bog v zgodovini odrešenja kliče človeka in mu v cerkvi zaupa njemu lastno nalogo. In kot pri vsaki dobri moštveni igri tudi moj poklic ni le za mojo osebno uresničitev, ampak predvsem v prid tistim, ki trenutno še niso poklicani. Vsak poklic v svetopisemskem smislu je tak zaradi ljubezni do nepoklicanih. To še posebej drži za Jezusa Kristusa.

Vsak od nas se lahko veseli klica, ki ga prejme od svojega ljubečega Očeta. Prisluhnimo mu in radost poklicanosti bo napolnjevala naša srca v vso večnost.

Jezus nas še vedno kliče. Vabi nas, naj hodimo za njim.

Vabi nas v skupnost in to ni vedno prijetno. Če hodimo za Jezusom, to pomeni, da smo del njegove skupnosti, ne kritiki.

Jezus nas vse želi znotraj Cerkve, in sicer ne kot goste ali tujce, temveč s pravicami državljanov. V Cerkvi tako nismo samo prehodno. V njej smo ukoreninjeni. Naše življenje je v njej: Mi smo državljani, sodržavljani te Cerkve.

Vabi nas, naj izgubimo svoje življenje, da bi ga ponovno dobili. To je klic, da postanemo učenec.  To ni enkraten klic. Vsak dan nas kliče: »Hodi za menoj!«

Ta klic je povezan z visoko ceno, vendar je vedno vredno, da se nanj odzovemo!

Najboljše izmed vsega pa je, da nas vabi, da bi bili »z« njim. Prisotnost ob njem je vedno pred delom zanj.

Gospod, nič posebnega nisem, a me vabiš, naj bom s tabo. Daj mi poguma, da ti bom sledil z gorečo predanostjo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak