Torek, 18. marec 2025: Mojzesovo stolico so zasedli

Mojzesovo stolico so zasedli

V današnjem evangeliju me najprej nagovarja Jezusovo sočutje z ljudstvom, ki je pred njim. Razume, da ljudje ne zmorejo nositi vseh bremen postave, da ne morejo izpolniti vseh zahtev verskih oblastnikov. Če se malo ustavimo, lahko vidimo, da jim želi dati korajžo. Želi jim povedati, da so v redu in da je življenje lepo, da je vse, kar jih farizeji in pismouki učijo sicer dobro, a naj se izogibajo njihovega zgleda. Zgled je tisti, ki jih mori, ne nauk. Farizeji ne verjamejo v božjo ljubezen in ne verjamejo v dobro človeka. Ceno si dajejo s prvimi mesti in z zunanjim izpolnjevanjem zapovedi. Jezus pa jim govori, da so vredni božje ljubezni, tudi ko padajo v greh. Želi, da služijo svobodno in v veselju.

Če pomislimo, kako je ljudstvo razumelo Jezusovo spodbudo, bomo videli ves absurd človeške logike. Jezusovo sočutje do ubogega ljudstva, so farizeji in pismouku obrnili sebi v prid. Prikazali so ga kot prevratnika, povzpetnika, bogokletneža in ga obsodili na smrt. Ljudje so brez težav pozabili na njegovo sočutje in dobroto in kričali: Križaj ga! Kako je to mogoče? Kako to, da sočutje in bližina bolj plaši kot oblastna drža? Kako to, da je človek raje suženj kot svoboden in odgovoren za svoja dejanja. Kako to, da raje slepo izpolnjuje ukaze kot da svobodno v ljubezni služi bližnjemu? Odgovor je preprost. Biti svoboden in zato odgovarjati za svoja dejanja je naporno. Zahteva od nas, da smo živi vsak trenutek. To pa se nam ne ljubi. Mislim, da smo kristjani še vedno raje sužnji pravil, zapovedi in prepovedi, kot svobodni božji otroci. Raje tarnamo, kako se preveč od nas zahteva, kako je življenje naporno in težko, kot da bi se veselili življenja in v veselju služili bližnjim.

Jezus prihaja, da nam govori o veselju, o življenju, o svobodi, o čudoviti božji ljubezni, o življenju kot daru. Vse je dar in iz tega izvira svobodno veselje in hvaležnost. Življenje lahko razumemo kot dar na treh ravneh: na telesni, duševni in na duhovni.

Vse je dar na telesni ravni. Bog želi, da se veselimo tega, kar smo telesno. Da čutimo lepoto, ki jo zaznavamo s svojimi čuti: vid, sluh, okus in tip. Jezus sam se je veselil življenja, občudoval naravo in jo doživljal scela.

Vse je dar na ravni našega doživljanja. Jezus je polno doživljal svoj notranji svet: se vselil in jokal. Bog nam podarja svet slikovitega doživljanja: veselja in žalosti, hvaležnosti in jeze, navdušenja in obupovanja, ljubezni in sovraštva, sočutja in prezira. Bog želi, da vanj vstopamo svobodno, se med njim svobodno sprehajamo in svobodno odločamo za dobro.

Vse je dar na ravni mišljenja. Jezus nas vabi, da odprto razmišljamo ob njegovih prilikah. Odpira nam pogled, vabi nas k ustvarjalnemu razmišljanju in želi, da se svobodno odločamo za dobro.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak