Petek, 21. marec 2025: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen«

»Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen«

Današnja  prilika v evangeliju  nam govori o najemnikih, ki bi gospodarju vinograda morali o pravem času dati pridelek, pa tega niso hoteli. Če to prispodobo prenesemo v vsakdanje življenje, ugotovimo, da ob delitvi premoženja brat ne pozna več brata. Ko je treba za starše skrbeti, je večina otrok nemalokrat preobremenjena in nemalokrat ne najde primernega časa, na zapuščinski razpravi pa so takšni »pridni« otroci ogorčeni, ker so postavljeni na stranski tir. Takšni pač smo: ko je v ospredju denar in imetje, pozabimo na pravičnost in se pokažemo v pravi luči, kot veliki egoisti. Jezus nam danes daje zgled sebe: vse je naredil za naše odrešenje, njegovi rojaki pa so ga pribili na križ in umorili. Bomo tudi mi podobni njegovim rojakom?

   »Kaj bi še moral storiti za svoj vinograd, da bi obrodil željene sadove?« Tako se je spraševal vinogradnik, ki je storil vse, kar je bilo v njegovi moči. V tej evangeljski priliki nam Jezus želi pojasniti, da tudi Bog doživlja veliko nehvaležnosti z naše strani. Kljub vsej ljubezni, ki jo je Bog izkazal človeku, je dobil nazaj velikokrat grenko nehvaležnost. Bog je hotel, da se rodimo, z nami ima svoje načrte, saj nam je z našim rojstvom zaupal tudi poslanstvo. Kdor se izneveri in ne uresniči načrta, za katerega je bil poslan, bo sam kriv, da ne bo srečen.

Bog sedaj pričakuje sadove od nas kristjanov. Z nami ima svoje načrte. Smo ljudstvo nove zaveze.

Krščanstvo bi moralo pridobivati notranjo trdnost. Ali se ne umikamo, ko pravimo: Ne da se nič storiti? Ali ne prepuščamo odgovornosti za Cerkev samo nekaterim? Se kdaj vprašam, kaj pričakuje Bog od mene? Sem ljudem v svoji okolici resnična priča »novega življenja«? Je moja vera rodovitna? Ali drugi lahko vidijo v mojem iskrenem veselju tudi hrepenenje po izpolnjenem življenju v Jezusu? V Cerkvi je vsak od nas nenadomestljiv.

Kakem, ki so ga zidarji zavrgli – Ta svetopisemski stavek mi odmeva, ko opazujem današnje velike spremembe. Saj vem, da je molitve med nami še kar precej. Veliko ljudi me preseneti, ko mi povedo, da molijo. Res je, molitev mora biti osebna, ne le mehansko ponavljanje. Tudi ne sme biti razkazovanje. Vendar je, žal, molitev postala zelo zasebna. Lahko bi rekel, »preveč osebna«. Molimo, ko pridejo osebne potrebe, stiske. Vendar skupna, vztrajna molitev premika gore.

Marija nas že od Fatime naprej prosi, naj damo prostor taki molitvi. Čeprav težko razumemo, jo Bog potrebuje, da bi se uresničili njegovi načrti. Da, ta kamen, ki smo ga zavrgli kot zastarelega, bo postal vogelni kamen. Zelo vas vabim, da daste pobudo, pokličete še koga in se dogovorite za skupno molitev.

Po naših cerkvah so čedalje redkejše tedenske svete maše. Pri nas so še, toda tudi se lahko sprašujemo koliko časa še?  Tudi te  naše maše so, žal, včasih privatizirane: pridemo samo takrat, ko je oznanjen naš namen. Kam je šel čut za skupnost? Res je, da Satanu uspevajo načrti potem, ko nas raztrese na mnoga opravila in pripne na naš mali zasebni svet, priklene na telefon, zaslon in dnevne novice.

Vogelni kamen je za nas Kristus. Vendar to še ni dovolj: tudi mi, ki verujemo v Kristusa, imamo svojo vlogo: Vgrajujte se kot živi kamni v duhovno stavbo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak