Sobota, 22. marec 2025: Vstal bom in šel k očetu …

Vstal bom in šel k očetu …

Evangelij o izgubljenem sinu me pogosto spremlja. V njem je pravzaprav skrivnost odrešenja v malem. Zdi se, da poslušamo dobro poznano zgodbo, a ne vem, če pridemo v razmišljanju o njej resnično do bistva, ki nam ga želi sporočiti Jezus.

Najprej poglejmo, komu je namenjena ta zgodba. To že poznamo. Jezus jo je povedal kot beremo farizejem in pismoukom, ki so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Jezus se je preprosto narobe obnašal. To je bil tudi razlog za križanje.

Jezus je priliko povedal tistim, ki so kasneje pobesneli in ga križali. Križali so ga, ker jih ni hvalil in videl njihovih zaslug, njihovega prizadevanja za dobro itd. Toda tudi v priliki, ki ju pove, govori o dveh sinovih, ki ne vidita dobrote Očeta in samo tekmujeta med seboj. Mlajši sin pravi: Oče, daj mi delež premoženja, ki mi gre … Jasno pove, da z Očetom v njegovem domu ni zadovoljen. Nič dosti drugače ne reagira starejši sin nekoliko kasneje, saj pravi: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji …‹

Mlajši se veseli z vlačugami, dokler ne nastane huda lakota. Za svojega očeta se prav nič ne meni. Starejši izpolnjuje očetove ukaze in si želi veseliti se s svojimi prijatelji. Tudi ta si ne predstavlja, da bi se lahko veselil z očetom. Lahko si predstavljamo, kakšna bolečina je to za očeta. Ima dva sinova in oba se samo dajeta, kdo bo prvi, kdo bo dobil več. Jezus govori o svojem očetu, o Bogu, ki nam vse podarja, mi pa tekmujemo drug z drugim in se tako malo menimo za Očeta, zanj, od katerega je vse, kar imamo.

Kaj hoče povedati Jezus farizejem in pismoukom, danes pa nam? Da je boljši mlajši sin? Ne! Da je starejši sin nespameten? Ne. Pravzaprav govori samo eno: Oče ima rad oba, obema daje vse, a nobeden tega ne vidi. Vse je krivica in nič ni dovolj dobro. Oba hočeta več in se za Očeta in njegovo dobroto sploh ne menita. Razlika med njima je le v tem, da je mlajši sin izkusil življenje ‘v tujini’ in začenja spoznavati lepoto domače hiše in dobroto svojega očeta.

Prepričan sem, da večina kristjanov, velika večina živi v zavesti, da dela uslugo Očetu – torej kot starejši sinovi. Drugi večji del živi dvojno življenje in se pretvarja, da se veseli v njegovem domu, a to je le občasno tj. takrat, ko ima od tega korist. Nekaj je izgubljenih sinov, ki se jim zdi, da so vse že izkusili in si domišljajo, da so na novo zaživeli v očetovi hiši, a so postali ostareli sinovi. Le redki so tisti, ki ohranjajo v sebi strast življenja in se življenja v očetovi hiši veselijo.

Evangelij nas vabi, da se veselimo tega, da se nas Oče veseli. Da se resnično navdušimo nad njim in vsem, kar nam podarja. Da se vprašamo, koliko smo res navdušeni nad Jezusom, Evangelijem, Cerkvijo, zakramenti itd. Ne koristi nam tekmovanje z brati in sestrami, ljubosumje in ‘obiranje’. V Očetovem domu je dovolj prostora za vse. Vseh se nas veseli in nas vabi v veselje. Post naj bo nov začetek bivanja v Očetovem domu, bivanja v navdušenju nad Očetovim veseljem.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak