Nedelja, 23. marec 2025: 3. postna nedelja

3. postna nedelja

Potem ko je Jezus soočen s preveč poenostavljenim zaključkom, da je zlo, ki doleti nekoga božja kazen, povrne Bogu njegovo pravo podobo, Bog je namreč dober in tako nikakor ne more hoteti zlo. In da bi se varovali misli, da so nesreče, ki nekoga doletijo, neposredni učinek osebne krivde. S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja. Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu ter začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.

Kristus nas vabi, da na zlo odgovorimo predvsem z resnim spraševanjem vesti ter s prizadevanjem prečistimo lastno življenje. Če ne, pravi, bomo vsi na isti način pokončani. Dejansko, osebe in družbe, ki nikoli ne postavijo samih sebe pod vprašaj, čaka usoda dokončnega poloma. Medtem ko spreobrnjenje, čeprav ne varuje pred problemi in nesrečami, omogoča soočiti se z njimi na ‘drugačen’ način. Spreobrnjenje premaga zlo v njegovi korenini, ki je greh, čeprav ne more vedno preprečiti posledic.

Velikokrat se srečujemo s prošnjami za molitev za spreobrnjenje ljudi. Pogosto se tudi v življenju srečamo s kom, ki je daleč od vere, ki ni praktičen kristjan, ki je podvržen uničujočim odvisnostim ali s svojim delovanjem škodi okolici. Ali lahko, “spreobrnemo” človeka z molitvijo ali ustreznim ravnanjem? Mogoče pa bi morali stvar le prepustiti Bogu?

Osnovno, česar se lahko lotimo v odnosu do naših bližnjih, je molitev. Načinov, kako prositi, je mnogo: Lahko molimo predpisane molitve v določen namen, lahko gremo k sveti maši ali celo na romanje, se udeležimo češčenja ali se postimo, lahko omenimo imena teh oseb pri jutranji ali večerni molitvi.

Molitve za druge niso nujno dolge in globoke, vse je odvisno od moči in možnosti. Najpomembnejši se zdita usmerjenost srca in pristna notranja želja za pomoč bližnjemu.

Če molimo za spreobrnitev nekoga, se je vendar vredno vprašati: Ali res želimo, da bi bil ta človek bližje Bogu, da bi spet obudil zakramentalno življenje in popravil svoj odnos z okolico?

Včasih tisto, kar se nam zdi kot spreobrnjenje, to sploh ni. Na primer, starši včasih ne sprejmejo dejanj svojih odraščajočih otrok: izbire študija, poklica ali bodočega sozakonca. Zdi se jim, da je ravnanje otrok, ki ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj, slabo.

Zavedati se moramo, da ima vsak človek pravico do lastne izbire, čeprav jo imamo mi za nerazumljivo in čudno. Če prosimo za spreobrnjenje nekoga, je to predvsem za to, da bo našel pot do Boga in ohranil tesen odnos z njim, ne pa da izpolni naša morda sebična pričakovanja.

V molitvi za spreobrnjenje drugega moramo upoštevati občutljivo, vendar pomembno vprašanje svobodne volje. Bog ne želi spreobrniti človeka proti njegovi volji in pod prisilo.

Ko čakamo na spreobrnjenje nekoga, ni dovolj le pričakovati, da se bo ta človek iz dneva v dan spreminjal pod vplivom naše molitve kot s čarobno paličico, ampak tudi prositi Boga za milost, da mu nakloni ustrezne navdihe ali impulze v njegovem življenju, ki mu bodo pomagali do vere.

Mnogi svetniki in mojstri duhovnosti opozarjajo na pomembno resnico. Po navadi nam ne uspe neposredno spremeniti drugega človeka, lahko pa spremenimo sebe in zaradi tega se lahko spremenijo tudi drugi okoli nas.

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rad povedal njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak