Ponedeljek, 24. marec 2025: Prva pridiga v Nazaretu

Prva pridiga v Nazaretu

Evangelij pripoveduje o prvi Jezusovi pridigi v njegovem kraju Nazaretu. Izid je grenak, saj namesto odobravanja naleti na nerazumevanje in tudi sovražnost. Njegovi rojaki raje kot besedo resnice hočejo čudeže in čudežna znamenja. Gospod jih ne stori in oni ga zavrnejo, kajti pravijo, da ga poznajo že kot otroka, saj je Jožefov sin in tako naprej. Ob tem Jezus izgovori stavek, ki je postal pregovor za vedno: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju«.

Te besede razodevajo, da Jezusov neuspeh ni bil povsem nepredvidljiv. Poznal je svoje, poznal je srce svojih, vedel je za tveganje, v katero se podaja, računal je z zavrnitvijo. Ob tem se lahko vprašamo: če je bilo torej tako, čeprav že predvideva neuspeh, zakaj vseeno gre v svoj domači kraj? Zakaj delati dobro ljudem, če le-ti niso pripravljeni tega sprejeti? Gre za vprašanje, ki nam pomaga bolje razumeti Boga. On se ne umakne nazaj, ne začne zavirati svojo ljubezen. Kljub našim zaprtostim gre naprej. Odsev tega vidimo v starših, ki se zavedajo nehvaležnosti otrok, a jih zaradi tega ne prenehajo ljubiti in jim delati dobro. Bog je takšen, vendar še na veliko višjem nivoju. Tudi nas danes vabi, da verjamemo v dobro, da ne opustimo nobeno priložnost, da bi delali dobro.

V tem, kar se je zgodilo v Nazaretu, najdemo še nekaj drugega. Sovražnost »njegovih« do Jezusa nas izziva, kajti oni ga niso sprejeli, kaj pa mi?

Način kako sprejeti Boga je vedno razpoložljivost in ponižnost.

Jezusa ne najde tisti, ki išče čudeže, kajti če bomo iskali čudeže, ne bomo našli Jezusa, kdor išče nove senzacije, notranja doživetja, čudne stvari, ne! Kdor išče mogočno vero in zunanja znamenja, ga ne najde. Najde pa ga tisti, ki sprejme njegova pota in njegove izzive brez pritoževanja, brez sumničenja, brez kritike in zategnjenih obrazov. Sprejeti je treba Jezusa v tistem, ki ti je vsak dan blizu v konkretnosti potreb, v problemih tvoje družine, v starših, v otrocih, v starih starših. Boga se sprejme v tem. V tem je On, ki nas vabi, da se očistimo v reki razpoložljivosti in v številnih zdravilnih kopelih ponižnosti.

In mi, ga sprejemamo ali pa smo podobni njegovim rojakom, ki so mislili, da vedo vse o Njem? Morda po vseh teh letih kot verniki mislimo, da s svojimi zamislimi in sodbami dobro poznamo Gospoda. Tveganje pri tem je, da se navadimo na Jezusa. In kako se navadimo? Tako, da se zapremo pred novostmi v trenutku, ko On trka na vrata in ti govori o novosti ter hoče vstopiti vate. Izstopiti moramo iz tega, da smo neomajni v svojih stališčih. Gospod od nas zahteva dojemljiv um in preprosto srce. Ko ima kdo dojemljiv razum in preprosto srce, ima sposobnost pustiti se presenetiti, čuditi se. Gospod nas vedno preseneča in to je lepota srečanja z Jezusom.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak