Ponedeljek, 5. maj 2025: Kaj naj delamo?
Uvod v sveto mašo Celotna katoliška Cerkev se v tem tednu zbira k molitvi, da bi izpolnila to, kar nam naš Gospod naroča in je tudi geslo letošnjega tedna molitve za nove duhovne poklice – Prosite gospoda žetve. S to veliko prošnjo vstopimo tudi v današnje obhajanje Jezusove daritve na oltarju. Prosimo pa tudi odpuščanja, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali.
Kaj naj delamo?
Pomislimo danes najprej o tem, koliko vprašanj postavimo drug drugemu skozi dan. Verjetno veliko. Kako si? Kaj počneš? Kam greš? Kdaj prideš domov? Kaj bo za kosilo ali večerjo? Vprašanja kar vrejo iz naših ust. Tudi ko nam nekoga predstavijo, večina pogovora poteka v obliki vprašanj in odgovorov, ko spoznavamo tega človeka.
Tudi ljudje v današnjem odlomku evangelija so se najprej spraševali, kje je Jezus. Nato ga vprašajo: Kdaj si semkaj prišel? In na koncu: Kaj naj delamo, da bomo izvrševali božja dela?
Množici, ki je hodila za Jezusom, očitno vsaj nečesa ni manjkalo, to je vztrajnosti. Mnogi od njih so bili zraven, ko je ozdravljal slepe, hrome in bolne. Vse pa je čudežno nahranil le en dan prej. Zdaj pa, ko je Jezus kar naenkrat izginil izpred njihovih oči, so ga začeli iskati vsepovsod, dokler ga niso našli na drugi strani jezera v Kafarnaumu. Ti ljudje so namreč doživeli čudež pomnožitve kruha. In seveda so nekaj časa vztrajali, navdušeni nad njim. Čudež pomnožitve kruha je bil samo priprava na globlji čudež daru njegovega lastnega telesa in krvi. Ko jim je začel govoriti, da jim bo dal v jed sam sebe, teh besed niso radi poslušali. In v soboto bomo v evangeliju slišali razplet: »Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim.«
Hoditi v veri ni vedno lahko. Lahko je verovati, kadar nam gre vse kot po maslu in prejmemo veliko zemeljskih znamenj božje ljubezni. Zares pa naša vera raste v viharjih in na razburkanem morju. Tam se pokaže prava vztrajnost. Zato vztrajajmo tako v dobrih kot v težkih trenutkih.
In kaj človek potrebuje, ko nastane vihar, ko je v preizkušnji njegova vera? Trdno oporo. In opora moramo biti drug drugemu. Mi, ki smo v duhovnih poklicih, vam, ki ste božje ljudstvo, in tudi obratno. Najprej gotovo z molitvijo, da molimo drug za drugega, mi duhovniki za vas, vi pa za nas. In ne samo moliti, tudi vsak od vas vernikov lahko veliko pripomore – za stanovitnost nas, ki smo v duhovnem poklicu, kakor tudi za rast novih duhovnih poklicev. V prvi vrsti morate pokazati, da potrebujete duhovnika. Ne za organizacijo župnijskega življenja, romanj, sestankov, obnov cerkvenih zgradb … To lahko stori sleherni laik. Poiščite nas v spovednici, pokažite, da potrebujete božje odpuščanje, nasvet, prosite za molitev, za blagoslov, cenite daritev svete maše, radi se je udeležite tudi med tednom in k njej povabite in pripeljite še koga. Poskušajte v župniji poiskati področje, kjer bi lahko svoj talent dali na razpolago župnijskemu občestvu. Bodite potrpežljivi z našimi napakami, nerodnostjo in slabostmi. Tudi vsak od nas v duhovnem poklicu hodi po poti za Kristusom, ki je naš edini zgled, razlog naše vere. Spoštljivo v okolici govorite o tistih, ki smo se z različnimi zaobljubami ali posvečenjem odločili, da hodimo tesneje za našim Gospodom. Darujte svoje trpljenje, naredite kako majhno žrtev z mislijo in molitvijo: to bom storil za nov duhovni poklic, za stanovitnost poklicanih.
Vprašajmo tudi mi našega Gospoda, kaj naj storimo, da se bo kak mlad fant ali dekle opogumil stopiti v duhovni poklic. Kako bo v prihodnje ob pomanjkanju duhovnih poklicev, se sprašujejo naši škofje, mi duhovniki, nekateri verniki. Imejmo pogum, Jezus je dejal: kdor išče, najde, kdor trka, se mu bo odprlo, kdor prosi, prejme. Zato pogum, božje ljudstvo, vztrajajmo in vztrajno tudi prosimo Gospoda žetve.
Prošnje vernikov
Gospod Jezus, naročil si, naj prosimo Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev. Z zaupanjem te prosimo:
- Prosimo, da v naši krajevni Cerkvi nikoli ne bi manjkalo svetih oznanjevalcev evangelija in delivcev Božjih skrivnosti.
- Prosimo te za mlade, okrepi jim vero, da bodo z veseljem vodili svoje vrstnike k osebni veri v Jezusa Kristusa.
- Prosimo te za bolne, trpeče in ostarele. Naj velikodušno darujejo svoje trpljenje in preizkušnje za rast novih duhovniških, diakonskih, redovniških in misijonskih poklicev.
- Prosimo te za bolne in ostarele duhovnike, redovnike in redovnice. Ti jih krepčaj in spremljaj v njihovih preizkušnjah, verniki pa naj jim radi pomagamo.
- Vsem pokojnim, ki so ti v posvečenem življenju služili, daj delež večnega življenja in jim milostno odpusti njihove grehe.
Gospodar Žetve, usliši naše prošnje, ki živiš in kraljuješ na veke vekov. Amen
pripravil: Ervin Mozetič
foto: Canva
obj.: Neža Novak
Povej naprej.
Oglejte si še
