Sobota, 10. maj 2025: Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne korist

Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne korist

Tako nekoč, kot tudi danes  jih ni malo, ki so se in se še vedno pohujšajo nad zahtevnostjo krščanske vere. Jezusov nauk se zdi, da je ‘trd’, pretežak, da bi ga sprejeli in uresničevali. So takšni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi takšni, ki besedo ‘prilagodijo’ času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. ‘Ali hočete tudi vi oditi?’ Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pričakuje oseben odgovor, saj je vprašanje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takojšnjim in navdušenim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse življenje pridružiti ‘njegovemu razmišljanju in njegovemu hotenju’. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel našemu bivanju, prinese pa tudi težave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.

Tudi mi lahko in hočemo v tem trenutku odločiti s pomočjo Svetega Duha, ki se izraža in razodeva v občestvu z Jezusom. Vera je dar Boga človeku in je istočasno tudi svobodna in popolna izročitev človeka Bogu. Vera je učljivo poslušanje Gospodove besede, ki je ‘svetilka’ našim korakom in ‘luč’ na naši poti.

O tem odlomku je čudovit komentar sv. Avguština, ki pravi: ‘Vidite, kako je Peter po Božji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti imaš besede večnega življenja. Ti nam daješ večno življenje tako, da nam ponujaš svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temveč smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj če bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Božji Sin in si ti večno življenje samo ter nam v mesu in krvi daješ to, kar ti sam si’ (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Končno pa je Jezus vedel, da je tudi med Dvanajsterimi eden, ki ne veruje: Juda. Tudi Juda, bi lahko odšel, kot so to storili mnogi učenci, celo moral bi oditi, če bi bil pošten. Toda ostal je z Jezusom. Ni ostal zaradi vere, niti zaradi ljubezni, temveč s skrivnim naklepom, da bi se Učitelju maščeval. Zakaj? Juda se je namreč čutil od Jezusa izdan in se je odločil, da ga bo ob svojem času izdal. Juda je bil zelot in je hotel zmagovitega Mesija, ki bi vodil upor proti Rimljanom. Toda Jezus je razočaral ta pričakovanja. Težava je v tem, da Juda ni odšel, zato je njegova največja krivda dvoličnost, ki je hudičevo znamenje. Zato je Jezus rekel Dvanajsterim: ‘Eden izmed vas je hudič!’ (Jn 7,70). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga verovati v Jezusa tako, kot je sveti Peter in da bomo vedno iskreni z Njim in z vsemi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak