Petek, 16. maj 2025: Pokaži nam Očeta

Pokaži nam Očeta

V začetku krščanstva se je Cerkev imenovala tudi Pot. To je razvidno iz Apostolskih del, ki poročajo, da se je, takrat še preganjalec Savel, odločil, da bo »vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem« (Apd 9,2). Če beremo omenjeno poročilo do konca, lahko vidimo, da Savel ni uresničil svojih zamislil, ampak se je ravno na tej poti srečal z Jezusom, ki ga je s svojo življenjsko svetlobo tako osvetlil, da je tudi on postal kristjan in goreč misijonar.

Kljub temu da je krščanstvo v dva tisoč letih svoje zgodovine na zunaj večkrat menjalo svojo podobo, se v svojem bistvu ni v ničemer spremenilo. Še naprej je v bistvu krščanskega oznanila vstali Kristus, ki svoje brate in sestre vodi na pot k nebeškemu Očetu.

Človek postane brat ali sestra Jezusa Kristusa pri krstu. Takrat sprejme življenje od nebeškega Očeta, kar pomeni, da postane Božji otrok. Če pa smo Božji otroci, smo hkrati bratje in sestre Jezusa Kristusa.

Krst namreč človeka spremeni v samem bistvu. Človek ni samo človek v biološkem pomenu, ampak v moči Svetega Duha, postane deležen Božjega življenja. Bog je v svojem bistvu neomejeno bitje, zato človek, ki ima v sebi Božje življenje, postane deležen večnega življenja.

Vsak človek sicer se zaveda, da se njegovo fizično življenje nezadržno bliža koncu. Nekateri se s tem dejstvom težko soočijo, nekateri pa s tem nimajo težav, ampak jemljejo kot sestavni del življenja.

Krščansko upanje vključuje upanje na dokončno snidenje z Očetom in vsemi brati in sestrami, ko bomo zapustili zemeljsko obliko bivanja in se preselili v nebesa, kjer bomo živeli v popolni ljubezni.

To je Jezus na nazoren način povedal, ko je učence učil moliti. Najbolj znana in najbolj razširjena molitev je namreč Oče naš, ki nas jo je naučil sam Jezus. V molitvi se ne obračamo na nikogar drugega, kakor na Očeta. Ne rečemo mu »Jezusov Oče«, ampak »Oče naš«, kar pomeni, da je dejansko naš Oče.

S krstom človek postane na zakramentalen način življenja v Očetu, ki pa ga vedno znova hrani in obnavlja pri evharistiji. Evharistija je dogodek, kjer človek, kljub temu da živi v materialnih zakonitostih zemeljskega življenja, živi v nebeškem kraljestvu. Je pot, ki nas vodi v Očetov objem.

Zemeljsko življenje ni zgolj »dolina solz«, ampak je lahko dejansko življenje v Očetovem objemu.

Odrešeni smo takrat, ko se odločimo, da se odpravimo na pot za Gospodom

Za nas se je binkoštni praznik zgodil ob naši birmi, ko je Gospod s Svetim Duhom potrdil naše krstno življenje. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj bi danes nam rekel, če bi se znašli v podobnem položaju kakor apostol Filip. Verjetno bi marsikomu izmed nas rekel: »Že petdeset let sem s tabo in me nisi spoznal.« Ker pa za življenje z Gospodom ni nikoli prepozno, nas Gospod še vedno čaka. Kljub temu da že morda vse življenje »sedimo ob poti« in čakamo, še vedno želi, da vstanemo in se odpravimo po poti za njim. Morda celo iz dneva v dan, tedna v teden, iz leta v leto, hodimo k sveti maši, pa še vedno v sedečem stanju čakamo na odrešenje. Ni še prepozno! Gospod še vedno čaka in nas vabi, naj končno vstanemo in se skupaj z njim v občestvu Cerkve odpravimo na pot k Očetu.

Pri zadnji večerji se je Jezus poslavljal od svojih apostolov. Dopolnil je nalogo, za katero ga je poslal Oče na svet. S svojim naukom in čudeži je pokazal, da je Bog, enak svojemu Očetu, ki je tudi Oče vsakogar izmed nas. “Če ste spoznali mene,” je dejal apostolom, “boste spoznali tudi mojega Očeta”. Filipu samo od sebe uide vprašanje: “Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo!” Jezus pa mu odvrne: “Kdor je videl mene, je videl mojega Očeta.” Jezus pa nam tudi zagotavlja: “Jaz in Oče sva eno.”

Slovenski pregovor pravi: “Kakršen je oče, takšen je sin.” Pa nima v mislih toliko zunanje, telesne podobnosti in potez obraza, gre predvsem za tisto, kar oče da svojemu sinu iz svojega notranjega bogastva, ki si ga je sam pridobil z vzgojo in samovzgojo, kot veren človek z oblikovanjem svoje osebnosti po načelih evangelija. V polnem pomenu ta pregovor velja za Boga Očeta in njegovega Božjega Sina, na človeški ravni pa se uresniči le deloma. Če je oče dober pravimo: škoda, da se sin ni vrgel po očetu! Tako govorimo, vendar vsak pameten človek ve, da se noben otrok ne vrže samo po svojih starših, saj so poleg družinskih še nešteti drugi vzgojni vplivi. Psihologi in sociologi pravijo, da otrok že od najnežnejše dobe največ znanja in navad, dobrih in slabih, pridobi s posnemanjem, ki mu je prirojeno.Gotovo to še bolje kot učenjaki veste vsi, ki ste očetje in matere in ste svoje otroke ljubeče spremljali od trenutka spočetja dalje. Zaradi svoje telesne povezanosti z njim je otroku bližje mati, vendar otrok potrebuje tudi bližino očeta. Klic po očetu in materi prihaja že iz srca dojenčka, čeprav ga ni slišati.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak