Sobota, 17. maj 2025: Pokaži nam očeta in dovolj nam bo

Pokaži nam očeta in dovolj nam bo

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Kdo je torej pot? Jezus ali Oče? V resnici sta oba. Ni nasprotja, ampak dopolnjevanje. Najprej je Oče tisti, ki deluje. Zaradi tega po veri ni mogoče iti k Jezusu, če nas Oče notranje ne pritegne. Oče nikomur ne dovoli, da bi prišel k Njemu drugače, kakor preko Sina, kajti Sin je resnično pot, tisti, ki razodeva Očeta in posreduje Očetovo življenje.

V današnjem evangeliju nam Jezus razkrije svoje srce. Pokaže svoje hrepenenje, da bi nam omogočil spoznati Očeta. Hkrati nam kaže tudi svoje zavedanje, da resnično razodeva Očeta. Filip zazna Jezusovo hrepenenje in ga prosi: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Filip še vedno ni dojel, kdo je Jezus. Ni še razumel, da ni drugega gledanja Očeta kakor v Jezusu.

Naše najgloblje hrepenenje je videti in gledati Boga. Ustreza doživljanju hrepenenja po globokem spoznanju drugega človeka. Nekaj je misliti na drugega človeka, nekaj drugega in veliko več, pa je drugega videti. Če drugega vidimo, na njegovem obličju beremo njegova občutja in čustva, njegovo ljubezen, dobrohotnost in vse kar je v njem živega. Zaradi tega si želimo Boga ne le spoznati v Duhu, ampak ga tudi videti. To je nagonska želja našega srca.

Sveto pismo na to našo željo daje nasprotujoče odgovore. Določeni odlomki pravijo, da je Boga mogoče videti in da so ga nekateri videli: Mojzes. Drugi odlomki pa trdijo, da Boga ni mogoče videti, ne da bi pri tem umrli. Bog je neviden in nedostopen. Enako nasprotje zasledimo tudi v Novi zavezi. Bog prebiva v nedostopni svetlobi, čisti v srcu pa ga bodo gledali. Nova zaveza nam da tudi ključ za razumevanje tega gledanja. Jezusova najgloblja skrivnost je prav tem, da razodeva Očeta. Oče je v Jezusu in Jezus je v Očetu. V Jezusovi smrti in vstajenju mi lahko vidimo in gledamo Boga. Vstali Jezus se da videti in tako omogoča videti Očeta. Najbolj resnično in najbolj popolno gledanje Boga je gledanje vstalega Jezusa, ki je umrl in premagal smrt, ki je trpel in iz ljubezni do nas in Očeta to trpljenje sprejel, ki je ljubil grešnike tako, da je dal samega sebe zanje.

Mi vstalega Kristusa ne vidimo na tak način kakor ljudi, ki živijo z nami. Naš stik z vstalim je skrivnosten in veliko globlji od čutnega gledanja. Omogoča nam, da se odpovemo čutnemu gledanju. Lepo je gledati Jezusove podobe, a vsi dobro vemo, da je resnični in najgloblji stik z Njim mogoč le v srcu. Oči srca so tiste, ki dosežejo Jezusa v njegovi skrivnosti smrti in vstajenja, v njegovi skrivnosti daru samega sebe iz ljubezni do nas in Očeta. Gledanje Boga je gledanje s srcem. Boga je mogoče videti samo s srcem, s Kristusovim srcem.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak