Nedelja, 11. maj 2025: 4. velikonočna nedelja

4. velikonočna nedelja

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.

Na nedeljo Dobrega pastirja je prav, da spet slišimo te besede, ki izpostavljajo
normalnost odnosa med pastirjem in ovcami. Če podobo prevedemo v resničnost, potem to pomeni normalnost odnosa med Kristusom, učlovečeno Božjo besedo, in vsakim izmed nas, ki smo po Besedi in za to Besedo ustvarjeni.
Med njo in nami mora obstajati medsebojna prepoznavnost, ki ji sledi ljubeča
podaritev večnega življenja. Ta Beseda je namreč naš izvor in naš končni cilj.
Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo ne-
močni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga,
ki je poskrbel za nas. Torej je ta potreba v nas že vrojena. To »skrb drugega« za
nas pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se
materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino … V to vključimo vse, kar smo in kar imamo, saj si teh najpomembnejših reči za polno življenje ne moremo dati sami sebi, ampak jih lahko dobimo le iz pristnih darovanjskih odnosov in srečanj med seboj.

K tej potrebi sodi tudi skrb duhovnikov in drugih duhovnih poklicev za vse, h katerim so poslani v Kristusovem imenu.
A se tudi v tej potrebi vedno znova lahko »izgubimo«: rušimo in porušimo te
nujne vezi ter se v egoizmu, izpraznimo in izgubimo v osami. Vse to se dogaja tudi v občestvu Cerkve. Zato je še kako aktualno letošnje geslo molitvenega tedna za duhovne poklice: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!«

Geslo je vzeto iz življenja sv. Frančiška Asiškega, ki je hitro ugotovil, da ne bo dovolj popraviti razpadajoče cerkvice ob vasi, ampak bo treba nekaj narediti v oni veliki, vesoljni Cerkvi, ki jo živi tudi sam. Razumel je, da naj začne pri sebi, da naj obrne svoje življenje po evangeliju. K čemu nas torej kliče današnja nedelja? K popravljanju drugih ali sebe? Najprej
sebe, kajti molitev za duhovne poklice v resnici lahko pride le iz evangeljskega
srca in tudi uslišanje teh molitev se lahko zgodi le v evangeljskem srcu, ki pa
se oblikuje v družinskih in župnijskih okoljih, ki živijo iz živega odnosa s Kristusom. Delo za duhovne poklice se prične prav pri osebnem spreobrnjenju, a ne samo poklicanih, ampak tudi vseh, ki lahko vplivajo na njihov verski razvoj.
Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti
poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje
dobi smisel v iskanju izgubljene »ovce« – mene, tebe … Da si nas zadane na
rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose, v katerih
lahko drug drugemu zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje, in od-
govorne življenjske odločitve.

Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni, celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi predstavlja kot ideal. Kakšna zmota! Strah nas je nečesa, kar je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za
drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje
med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka
našega časa, ki želi biti povsem samozadosten.

Brez dvoma, da je tudi ta družbena klima, ki se zajeda v naše
družine in tudi župnijska občestva, eden izmed razlogov, da se manjša število
duhovnih poklicev. V deželah, ki so bolj družbeno občestveno naravnane, je
pravzaprav duhovnih poklicev veliko več: pomislimo na Afriko, predele Južne
Amerike, predele Azije …
Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako
bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega
Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi
želeli. Vrata staje so odprta. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se
izgubimo – o tem smo lahko prepričani. Včasih se zgodi to po starših, drugič
po otrocih, prijateljih, duhovnikih, redovnicah in redovnikih, sodelavcih … Res
je domiseln tale naš Dobri pastir!
Zato nas nedelja molitve za duhovne poklice vabi, da pričnemo popravljati Kristusovo Cerkev pri sebi, pri pogumnem življenju vere v družinah, ne na pol in
samo tu in tam, ampak celovito in vsak dan; prav tako v župnijskih občestvih,
ki so poklicana izbirati in utrjevati sinodalno pot svojega cerkvenega življenja,
ki bo dala veliko priložnosti, da poklicani zaslišijo Pastirjev glas, se nanj velikodušno odzovejo, saj bodo imeli trdno oporo v župnijskem in družinskem
vsakdanjem življenju in odnosih.
Goreče molimo za trdne in odprte verske skupnosti in družine, ki bodo omogočale velikodušne odgovore poklicanih, da bodo mogli postati dobri pastirji naših verskih skupnosti po vzoru Dobrega pastirja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak