Zadnja letošnja kateheza za zakonce

S to katehezo zaključujemo letošnji cikel katehez za zakonce “Telesna dela usmiljenja v zakonskem življenju”.

Za začetek se v skupini pogovorimo o dveh vprašanjih

1. Za katera dejanja in izraze ljubezni mojega zakonca do mene sem še posebej hvaležen(a)? Kaj mi pomenijo?
2. Kako mi je razmišljanje o telesnih delih usmiljenja pomagalo, da sem postal(a) bolj konkreten(a) in iznajdljiv(a) v svojih dejanjih ljubezni do zakonca? Kje bi se lahko še bolj potrudil(a)?

Prva kateheza papeža Leona XIV.

Dragi bratje in sestre, z veseljem vas sprejemam na svoji prvi splošni avdienci. Danes bom nadaljeval cikel jubilejnih katehez na temo »Jezus Kristus, naše upanje«, ki ga je začel papež Frančišek.

Nadaljevali bomo premišljevanje o Jezusovih prilikah, ki nam pomagajo ponovno odkriti upanje, saj nam kažejo, kako Bog deluje v zgodovini. Danes bi se rad ustavil pri priliki, ki je nekoliko posebna, saj je nekakšen uvod v vse prilike. Govorim o priliki o sejalcu (prim. Mt 13,1-17). V tej zgodbi lahko v nekem smislu prepoznamo Jezusov način komuniciranja, ki nas lahko veliko nauči za današnje oznanjevanje evangelija.

Vsaka prilika pripoveduje zgodbo iz vsakdanjega življenja, pa vendar nam želi povedati nekaj več, usmerja nas h globljemu pomenu. Prilika v nas prebuja vprašanja, vabi nas, naj se ne ustavimo pri navideznosti. Ob zgodbi, ki jo pripoveduje, ali podobi, ki jo ponuja, se lahko vprašam: kje sem jaz v tej zgodbi? Kaj ta podoba govori mojemu življenju? Izraz prilika izhaja iz grške besede paraballein, kar pomeni vreči pred. Prilika vrže pred mene besedo, ki me izzove in spodbudi, da se izprašujem.

Prilika o sejalcu govori prav o tej dinamiki Božje besede in učinkih, ki jih povzroča. Vsaka beseda evangelija je namreč kot seme, ki se ga vrže v zemljo našega življenja. Jezus velikokrat uporabi podobo semena z različnimi pomeni. V 13. poglavju Matejevega evangelija nas prilika o sejalcu vpelje v serijo drugih majhnih prilik, od katerih nekatere govorijo prav o tem, kaj se dogaja v zemlji: o pšenici in ljuljki, gorčičnem zrnu, zakladu, ki je skrit na polju. Kaj je torej ta zemlja? To je naše srce, a tudi svet, skupnost, Cerkev. Božja beseda dejansko naredi vsako stvarnost rodovitno in jo spodbuja.

Na začetku vidimo, kako Jezus gre ven iz hiše in okoli njega se zbere velika množica (prim. Mt 13,1). Njegova beseda očara in vzbuja radovednost. Med ljudmi je očitno veliko različnih situacij. Jezusova beseda je namenjena vsem, vendar v vsakem deluje na drugačen način. Ta kontekst nam omogoča, da bolje razumemo pomen prilike.

Sejalec, nekoliko svojevrsten, gre sejat, vendar mu je vseeno, kam pade seme. Semena vrže tja, kjer verjetno ne bodo rodila sadov: na pot, med kamenje, med trnje. Ta drža poslušalca preseneti, da se vpraša: kako to?

Navajeni smo, da stvari preračunamo – in to je včasih tudi potrebno –, vendar pa to ne velja za ljubezen! Način, kako ta »razsipni« sejalec meče semena, je podoba načina, kako nas Bog ljubi. Res je, da je usoda semena vedno odvisna tudi od načina, kako ga zemlja sprejme, in od razmer, v katerih se nahaja, vendar pa nam Jezus v tej priliki predvsem pravi, da Bog seje semena svoje besede na vse vrste zemlje, torej v katero koli našo situacijo: včasih smo bolj površni in raztreseni, včasih se prepustimo navdušenju, včasih nas bremenijo življenjske skrbi, a obstajajo tudi trenutki, ko smo na razpolago in sprejemamo. Bog pa je poln zaupanja in upa, da bo seme prej ali slej zacvetelo. Ljubi nas takole: ne čaka, da bomo postali boljša zemlja, vedno nam velikodušno daje svojo besedo. Morda prav zato, ker vidimo, da nam zaupa, se bo v nas rodila želja, da bi bili boljša zemlja. To je upanje, utemeljeno na skali Božje velikodušnosti in usmiljenja.

Ko Jezus pripoveduje o tem, kako seme obrodi sad, nam govori tudi o svojem življenju. Jezus je Beseda, je Seme. In seme, da bi rodilo sad, mora umreti. Ta prilika nam torej pravi, da je Bog pripravljen »zapravljati« za nas in da je Jezus pripravljen umreti, da bi spremenil naše življenje.

V mislih imam prelepo sliko Van Gogha: Sejalec ob sončnem zahodu. Ta podoba sejalca v žgočem soncu mi govori o kmetovem trudu. In zanimivo je, da je Van Gogh za sejalcem upodobil že zrelo žito. Zdi se mi, da je to podoba upanja: tako ali drugače je seme obrodilo sadove. Ne vemo kako, ampak je. V središču prizora pa ni sejalec, ki je postavljen na eno stran, ampak na celotni sliki prevladuje podoba sonca; morda zato, da bi nas spomnila, da je Bog tisti, ki premika zgodovino, čeprav se včasih zdi odsoten ali oddaljen. Sonce je tisto, ki greje grude zemlje in poskrbi, da seme dozori.

_{Vincent Van Gogh, Sejalec}

Dragi bratje in sestre, v kakšni življenjski situaciji danes prihaja k nam Božja beseda? Prosimo Gospoda za milost, da bomo vedno sprejeli seme, ki je njegova beseda. In če bomo videli, da nismo rodovitna zemlja, ne obupajmo, ampak prosimo Njega, naj nas obdeluje, da bomo postali boljša zemlja.

Vprašanja za pogovor v zakonski skupini

1. Skupaj s papežem se vprašajmo: Kje sem jaz v tej zgodbi? Kaj ta podoba govori mojemu življenju?
2. Jezusova beseda je namenjena vsem ljudem vseh časov, in to v vsaki življenjski situaciji. V kakšni življenjski situaciji danes prihaja k meni Božja beseda? Kaj bi želel Jezusa vprašati v zvezi s to mojo (ali najino) situacijo? Morda bodo imeli člani zakonske skupine zame kak odlomek iz Svetega pisma, kjer Bog razjasnjuje to konkretno situacijo. Vabljeni k podelitvi v iskrenosti in zaupanju.

Foto: Wright Brand Bacon, Unsplash

Vir: Vatican News

Obj.: L. M.