Božja ljubezen je dovolj

Po vsaki sveti maši v našem semenišču smo skupaj zmolili molitev Suscipe, ki jo pripisujejo sv. Ignaciju Lojolskemu. Ta molitev po svetem obhajilu je bila naš način, da se darujemo Jezusu, ki se nam je pravkar daroval pri maši. Vedno sem se čudil zadnjim besedam te močne molitve:

Tvoja ljubezen in milost sta dovoljšnje bogastvo zame. Daj mi to, Gospod Jezus, in ničesar več ne bom prosil.

So bile to zgolj besede na naših ustnicah? Ali sta Božja milost in ljubezen res dovolj bogastvo za nas, da smo pripravljeni izgubiti vse druge stvari? Ali je mogoče vse ponuditi Bogu – svojo svobodo, spomin, razumevanje, voljo in vse, kar imamo in cenimo – in se zadovoljiti samo z njegovo ljubeznijo in milostjo?

Jezusov krst nam kaže, da sta resnično Božja ljubezen in milost vse, kar potrebujemo v tem življenju in da lahko izgubimo vse, da bi imeli to ljubezen in milost v sebi. Njegova ljubezen nam bo zagotovo priskrbela vse, tako kot nas bo njegova milost zagotovo vodila in podpirala.

Ko je bil Jezus krščen, se je zgodilo dvoje. Najprej so se odprla nebesa in Duh se je spustil nanj v obliki goloba ter ga pomazilil z Božjo milostjo. Drugič, Oče je Jezusa potrdil za svojega resnično ljubljenega sina z besedami: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Lk 3,21-22). Tu je Jezus močno doživel vidno prelivanje Božje ljubezni in milosti.

Ta ljubezen in milost sta bili dovolj, da je Jezus izpolnil svoje zemeljsko poslanstvo, delal dobro drugim, osvobodil vse iz satanovega suženjstva in odšel na svojo končno žrtev na Kalvarijo. Sveti Pavel je potrdil moč božanske ljubezni in milosti v Jezusovem življenju po njegovem krstu: »Bog je pomazilil Jezusa iz Nazareta s Svetim Duhom in močjo in hodil je ter delal dobro in ozdravljal vse, ki jih je hudič zatiral, kajti Bog je bil z njim« (Apd 10,38).

Tudi mi bomo ugotovili, da sta Božja ljubezen in milost dovolj za nas, če delamo naslednje:

Jezus je živel kot Očetov ljubljeni Sin, v vsem popolnoma odvisen od Očeta, kot piše Janez: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more storiti ničesar sam od sebe, ampak samo to, kar vidi, da dela Oče; kajti karkoli On dela, to dela tudi Sin« (Jn 5,19). Prejel je krst v popolni pokorščini in odvisnosti od svojega Očeta.

Živimo kot Božji ljubljeni otroci, ko smo trdni v veri, veseli v upanju in dejavni v ljubezni. Ne živimo posvetnih življenj, ker je Jezus »samega sebe dal za nas, da nas reši vsake nezakonitosti in da sebi očisti ljudstvo, ki je željno delati dobro« (Tit 2,14). Zadostnost Božje milosti in resnice izkusimo šele, ko začnemo živeti kot Božji otroci.

Nenehno si prizadevamo ugajati Bogu z izpolnjevanjem njegove volje.
Oče je hvalil Jezusa kot svojega Sina, še preden je Jezus oznanil eno samo pridigo ali naredil čudež. Svojega javnega poslanstva še ni niti začel. Prejel je preprosto krst od sv. Janeza Krstnika.

Na enak način vidimo, kako zadostna sta Božja ljubezen in milost, ko se iskreno trudimo ugajati Bogu ne glede na rezultate, ki jih dosežemo. Bog ne gleda na rezultate, ki jih dosežemo, ali na to, kako velika so naša dejanja. Ljubezen in namen naših dejanj sta mu nadvse pomembna. Potrjuje in izliva svoje milosti na nas, ko vidi to iskreno prizadevanje, da bi mu ugodili z izpolnjevanjem njegove volje.

Ponižno sprejmemo vse, kar nam Bog ponuja.
Jezus je ponižno sprejel Janezov krst, čeprav ga ni potreboval. Za vedno ima vso polnost božanstva: »Kajti v njem telesno prebiva vsa polnost božanstva« (Kol 2,9). Vendar je ponižno sprejel, da bo stal v vrsti z grešniki, da bi prejel krst, kot da je tudi on grešil.

Tudi mi se odpremo Božji milosti in ljubezni, ko ponižno sprejmemo vse, kar nam Bog ponuja za naše življenjsko poslanstvo. Sprejemamo polnost njegove besede, tudi če nas premakne iz cone udobja. Ne izbiramo naukov Cerkve, ki jih lahko sprejmemo ali zavrnemo. Sprejmemo sedem zakramentov, ki jih je postavil Jezus Kristus, ne da bi se spraševali, ali potrebujemo katerega od njih, še posebej zakrament sprave.

Prizadevamo si rasti v našem odnosu z Bogom.
Rečeno nam je, da je Jezus molil kmalu po krstu. Molil je kot ljubljeni Sin k svojemu ljubečemu Očetu. Med svojo zemeljsko službo je veliko časa posvetil molitvi, da bi pokazal, kako je svoj odnos z Očetom postavil pred svoj uspeh v službi. Na ta način nas je učil, kako nas goreča molitev pripravi do tega, da prejmemo Očetovo ljubezen in milost.

Z molitvijo kot Jezus bi morali rasti v našem odnosu z Bogom. Kako lahko izkusimo potrditev in ljubezen Očeta in Njegovo milost, če nismo resni v svojem molitvenem življenju? Moliti bi morali zaradi globljega odnosa z Bogom in ne le zaradi ugodnih rezultatov.

Moji dragi bratje in sestre! Ker smo v Kristusu, nam je tako lahko misliti, da v tem življenju potrebujemo toliko stvari za našo zvestobo poslanstvu, ki nam ga je Bog zaupal s krstom. Če imamo vse, nimamo pa ljubezni in milosti od Boga, ne moremo niti za en dan izpolniti svojega poslanstva.

Ta ljubezen in milost sta nam ponujeni v vsaki evharistiji. Živimo kot Božji otroci in se pri vsaki sveti maši darujemo Očetu v edinosti z Jezusom. Potem bomo vedeli, da nam je njegova ljubezen in milost res dovolj.

Slava Jezusu!!! Vsa čast Mariji!!!

avtor: Fr. Nnamdi Moneme, OMV

foto: Canva

prir. in obj.: NN