Sreda, 6. avgust 2025: Ta je moj sin

Ta je moj sin

Res dokaj nenavadne okoliščine današnjega evangelija in praznika: Jezus vstane sredi noči, prebudi Petra, Jakoba in Janeza, torej tri izmed apostolov, ki so kasneje z njim edine priče njegove agonije v vrtu Getsemani in še prej ob obujenju Jairove hčere, in jih pelje na goro, kraj intimnega srečanja človeka z Gospodom.

Ko ima s seboj priče, se njegovo obličje spremeni, pa tudi njegova oblačila. Trojica apostolov Jezusa vidi v njegovi resnični podobi, ki ni več “podoba hlapca”.  Prikažeta se dva predstavnika Stare zaveze: Mojzes, ki je vodil izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo ter od Boga prejel postavo, ter Elija, največji izmed prerokov, ki je želel to postavo ponotranjiti in se goreče upiral človeški zvijačnosti, ki prezira Boga.

Reakcija Petra na to videnje je bil izraz blaženosti. To je bil dotik samih nebes. Toda na drugi strani glas samega Očeta prestraši učence – le kdo bi mogel slišati Boga in ostati živ?

V čem je sploh smisel tega dogodka. Zakaj bi Jezus razodel svoje nebeško veličastvo in še to zgolj trojici učencev, ki povrh vsega tega niso smeli povedati vse do Jezusovega vstajenja od mrtvih? In o čem se je Jezus sploh pogovarjal z Mojzesom in Elijo?

Vsekakor Jezusovo prikazanje skupaj z Mojzesom in Elijo kaže na to, da Jezus ne potepta Stare zaveze, ne “prekliče” Mojzesa, niti postave, niti prerokov, ampak dopolni pričakovanje izraelskega ljudstva, ki hrepeni po Odrešeniku, torej maziljencu, ki bo rešitelj ljudstvo. Jezusove besede ter ravnanja pa so bila za apostole velikokrat nerešljiva uganka, niso ga mogli razumeti, zato se jim je glede tega kdo je pravzaprav Jezus odpiral dvom, ki je načenjal že Janeza Krstnika, ko je bil ta v zaporu – “Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?”.

Jezus tako potrdi svoje poslanstvo in izvor s spremenjenjem na gori ob navzočnosti treh človeških prič: slabotnega in nestanovitnega Petra, ki je v Cezareji Filipovi javno izpovedal vero vanj, a je takoj zatem hotel Jezusa rešiti pred trpljenjem in smrtjo, ter dvojico Zebedejevih sinov, to je Jakoba (starejšega) in Janeza, ki sta celo sanjarila, da bi v nebeškem kraljestvu sedela ob Jezusu. Jezusa potrdi sam Oče tako kot ob krstu ob Jordanu. Očetov glas dejansko potrjuje, da je Jezus tisti, ki govori v Očetovem imenu, saj izpolnjuje voljo Očeta, ki ga je poslal. Če je Jezus večna Beseda, ki se je učlovečila, potem moramo tej Besedi prisluhniti.

Kaj lahko dogodek Jezusovega spremenjenja pove nam?

Najprej nekaj o Jezusovem poslanstvu, nato pa o poslanstvu nas samih. Če smo Božji otroci, nam ukoreninjenost v tem poslanstvu preprečuje, da bi bili odvisni zgolj od lastnega ranljivega ega in se ozirali na to, kaj o nas (o meni) govorijo drugi.

Ta dogodek nas vabi tudi k poslušanju. Ne gre samo za golo poslušanje tega, kar Jezus govori, pač pa za izpolnjevanje tega, kar je Jezus učil – kajti blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo,

Naj bo naše srce kot preorana njiva, pripravljena za seme Božje besede, ki nam jo daje sejalec – in ne kot trda, nerodovitna zemlja. Naj Jezusovo spremenjenje na gori spremeni tudi nas, vsakega od nas – naj spremeni naše mišljenje, naš pogled.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN