Misli mame o svojem sinu bl. Karlu Acutisu

Bl. Karlo Acutis je bil italijanski najstnik, rojen leta 1991, ki je že od otroštva izstopal po globoki veri in posebni navezanosti na evharistijo. Živel je preprosto in sodobno življenje svojega časa, a hkrati izžareval izredno duhovno zrelost. Umrl je leta 2006 pri komaj petnajstih letih zaradi levkemije.

Njegov svetniški sloves se je hitro širil – že leta 2020 ga je papež Frančišek razglasil za blaženega, 7. septembra 2025 pa bo razglašen za svetnika. Karla mnogi poznajo kot »Božjega vplivneža«, ker je s svojimi računalniškimi spretnostmi evangelij ponesel tudi na splet.

Posebnost njegove zgodbe je, da bo ob razglasitvi za svetnika navzoča tudi njegova mama, Antonija. Njene besede o sinu pričajo o ljubezni, bolečini in hkrati o veliki veri, ki ji je pomagala prestati izgubo. V nadaljevanju povzemamo nekaj njenih spominov.

 

Ob smrti sina edinca …

»Zdravniki so ga (mojega sina Karla Acutisa) razglasili za klinično mrtvega 11. oktobra 2006 ob 17.45, ko so se ustavile vse vitalne možganske funkcije. Enajstega oktobra je umrl tudi njegov svetniški zavetnik Alessandro Sauli. Zdelo se mi je, da sanjam. Kar nisem mogla verjeti, da je Karlo odšel tako hitro!

»Z možem sva želela darovati njegove organe, kar pa so zavrnili z obrazložitvijo, da so zaradi levkemije neuporabni. Zdravniki so se odločili, da Karla ne bodo odklopili z respiratorja, dokler se srce samo ne ustavi. Domov so naju poslali z obljubo, da naju bodo poklicali takoj, ko se bo to zgodilo.

Obvestilo, da je Karlovo srce prenehalo biti, sva prejela 12. oktobra ob 6.45, na predvečer zadnjega Marijinega prikazovanja v Fatimi, kar za naju ni bilo nikakršno naključje. Neizmerno bolečino zaradi izgube edinca je blažila vera, da naju ni zapustil, da nama bo poslej še bližje in da naju čaka v lepšem življenju.«

»Ko so nama telefonirali, da je Karlovo srce prenehalo biti, sva to takoj sporočila moji mami, ki je stanovala pri nas. Presenetila naju je z odgovorom, da že ve, ker je slišala Karlov glas: ‘Babica, v nebesih sem med angeli, presrečen. Ne jokaj za menoj, ker ti bom vedno blizu.’ …

Novica o njegovi smrti se je bliskovito razširila med znanci in prijatelji, tudi po »družabnih« omrežjih, kot je Messenger. … Vsi so bili presenečeni in globoko pretreseni.«

»Zanimivo je, da imamo izraz za otroke, ki so izgubili starše (sirote), … nimamo pa posebnega izraza za starše, ki so izgubili otroka. In vendar je to nekaj najbolj nenaravnega in najstrašnejšega, kar lahko doleti človeka na tem svetu. Počutila sem se notranje tako uničeno, da sem ostala brez besed!«

 

Prvi čudeži že na dan svojega pogreba …

»Moj sin je že na dan svojega pogreba naredil prve čudeže. Neka gospa, ki je imela raka na dojki in bi morala začeti s kemoterapijo, se mu je priporočila v molitvi in ozdravela. Neka štiriinštiridesetletnica, ki je prišla na Karlov pogreb iz Rima in dotlej ni mogla zanositi, pa si je po njem od Boga izprosila otroka. Nekaj dni po pogrebu je ugotovila, da je noseča, čez devet mesecev pa povila zdravo in lepo deklico.«

 

Spomini na sina …

 

»Moje življenje se je začelo spreminjati šele, ko je vanj vstopil Karlo. Že od malih nog je gojil globok odnos z Jezusom in z njim ‘okužil’ tudi mene.«

»Že od Karlovega rojstva sem imela vtis, da prehiteva svoj čas. V vsem se mi je zdel prezgoden, kot pospešena peščena ura, skozi katero se pesek prehitro pretaka.«

 

 

»Karlo je od nekdaj hrepenel po duhovnosti. Glede tega je nanj pomembno vplivala njegova prva varuška Beata, ki je bila Poljakinja. K nam je prišla leta 1992, ko je imel Karlo dobro leto … Pri nas je ostala vse do leta 1996, skoraj do Karlovega šestega leta starosti. Ona ga je naučila prvih verskih resnic in molitev.«

»Vsak dan je premišljeval nek evangeljski odlomek in se po njem ravnal kot po kompasu. Ena od njegovih najljubših prilik je bila tista o sejalcu.«

»Med Karlovimi najljubšimi cvetlicami so bile rdeče vrtnice. Rekel je, da je telesna lepota kot vrtnica, ki kmalu ovene. … Edino, kar nas dela lepe v Božjih očeh, je naša ljubezen do Njega in bližnjih.«

»Nedolgo po prvem obhajilu je zapisal: ‘Moj življenjski program je biti vedno združen z Jezusom.’«

»Karlo je bil vedno zelo vdan angelom. Že od malih nog je vsak dan molil k svojemu angelu varuhu in tudi doživljal njegovo bližino in podporo. Rekel je: ‘Tvoj angel varuh naj postane tvoj najboljši prijatelj.’«

»Karlo se je nad evharističnimi čudeži navduševal in je rad obiskoval z njimi povezane kraje. Veroval je, da nas evharistično češčenje posvečuje in preobraža že na tej zemlji.«

»Karlova vedrina je bila ena od značilnosti, ki so zaznamovale njegovo kratko življenje. Izžareval je nalezljivo veselje in z njim ‘okužil’ druge.«

 

 

 

»Karlo na številnih fotografijah nosi nahrbtnik. … Bil je bil romar na poti k večnemu, iskalec Absolutnega.«

»Ni naključje, da je eden od Karlovih najbolj znanih rekov glasi: ‘Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogi pa umrejo kot fotokopije.’«

 

 

Besede so iz knjige:  Antonia Salzano Acutis in Paolo Rodari, Skrivnost mojega sina. Zakaj Carlo Acutis velja za svetnika, Družina 2022.

Vir fotografij: https://www.carloacutis.com

Pripravila: BR : )