Nedelja, 28. september 2025: 26. navadna nedelja

26. navadna nedelja

Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih. Ker smo navajeni evangeljskih odlomkov, se verjetno ne zdrznemo ob grozljivosti današnje prilike. Zdi se, da je ena izmed mnogih, ki pač govori o življenju. Verjetno se nam zdi, da je pravzaprav logično, da se nesramni bogataš, ves zamaščen od požrešnosti, pač cvre v peklu. A prilika v sebi nosi in razkriva veliko globlje vprašanje. Bogatin se v mukah na oni strani sprašuje, kako bi pomagal bratom, ki gredo za njim po isti poti. Skrbi ga, da bodo preslišali tisto oznanilo, ki bi jim pomagalo priti v nebesa. Abraham jasnovidno pove, da tudi če kdo od mrtvih vstane, ne bo pomagalo. Če ne poslušajo tistih, ki bi jih lahko poslušali, tj. če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, tudi od mrtvih vstalega ne bodo! Grozljiva gluhota, ki ji ni pomoči!!!

Ob neuspehih svojega oznanjevanja se pogosto sprašujem, kaj pa pomaga, da kdo sliši Božje sporočilo oz. kaj mu preprečuje, da ga ne sliši. Že sem razmišljal o tem, kakšne ovire poznam. Pomislil sem, da je pomembno: kdo nam govori (ali nam je všeč ali ne, je na pravem položaju ali ne, zbuja zaupanje ali ne itd.), kako nam govori (ali je oster ali sočuten itd.), kaj nam sporoča (ali nam sporočilo ugaja ali ne, je v skladu z našimi predstavami ali ne itd.). Zraven lahko dodamo še vso našo drugo čustveno navlako, ki nas ovira, da bi slišali in sprejeli.

Ponoči sem se zbudil in mi je prišel odgovor: Vse je povedano v molitvi Oče naš! Kako? Najbrž v mislih prvi del molitve preskočimo in začnemo z: Daj nam danes naš vsakdanjih kruh … Naše misli, besede in življenje se vrtijo okrog naših želja, prošenj, potreb, predstav itd. Tako se zavrtimo v svoj svet in vanj spuščamo le tista sporočila, ki se skladajo z našimi prošnjami: Daj nam danes to, jutri si privoščimo ono … Obvaruj nas tega! itd. Znotraj teh predstav je brez učinka tudi sporočilo iz onostranstva. Vedno se najde izgovor, da ga ne slišimo.

Vse bomo razumeli, če bomo le iskreno molili prvi del Oče naša, nadaljevanje pravzaprav sledi samo. Kaj bo torej omogočilo, da bomo slišali, kar moramo slišati? Prava molitev. Naj nas Bog očiščuje, po molitvi, ki nas jo je sam naučil.

V zadnjih mesecih sem imel, žal, precej pogrebov. Pokojni so bili kolikor toliko verni ljudje. Sprašujem se  kako je  z vero v večno življenje. Kadar nanese pogovor na življenje po smrti, večkrat slišim: “Še nihče se ni vrnil z onega sveta!” Razne ankete odkrivajo, da je celo med verniki porazno visoko število takih, ki ne verujejo v posmrtno življenje, čeprav z usti izpovedujejo resnico o vstajenju in večnem življenju vsakokrat, ko molijo apostolsko vero. Ta resnica ni zapisana samo v molitveni obrazec, temveč tudi globoko v človekovo srce, v njegovo zahtevo po resnični pravičnosti. Dobro vemo, da je na tem svetu ni, torej mora biti nekje drugje – v svetu, kamor vstopimo, ko se izteče naše bivanje na zemlji. Svojo nevero v to usodno pomembno resnico ljudje opravičujejo kot bogatin iz današnjega evangelija.  Krščanska vera v vstajenje in večno življenje sloni na dejstvu, da je Kristus že vstal od mrtvih, in nam zagotavlja, da enaka veličastna usoda čaka vse, ki hodimo za njim. Božja beseda nas spodbuja, da življenje presojamo pod vidikom večnosti. Prizadevati si moramo za to, da svoje življenje tu napravimo “konvertibilno” za večno življenje. V tem kratkem času, ki nam je dan, moramo napraviti čim več dobrega in s tem “kriti obveznice”, ki smo jih prejeli od Gospodarja. Na Božji borzi imajo “delnice” čisto drugačno vrednost kot, denimo, na borzi v New Yorku ali Londonu.

Danes pa je pred nami lik  našega prvega domačega vzornika svetosti bl. Škofa Antona Martina Slomška. Velika je njegova duhovna zapuščina za naš slovenski narod in šele v prihodnosti jo bomo v celoti odkrili. Med njegovimi mnogimi zapisanimi in ohranjenimi besedili najdemo zelo navdihujoč stavek: »Naj stane kar hoče, nebesa morajo biti naša.« To je cilj naše krščanske poti, ki jo je škof
Slomšek imel vedno pred očmi, zase, za svoje življenje, in je k temu cilju vabil ljudi okrog sebe na vsakem koraku svojega delovanja. Imeti pravi cilj v življenju. Kako pomembno je to. V današnjem času namreč pozorno oko hitro opazi množice brezciljno tavajočih ljudi, izgubljenih v svetu, ki ponuja vse, daje pa nič. Cerkev nas sredi te zmede tudi danes in vedno vabi, da ne bi nikoli izgubili izpred oči cilja, ki je nebeška domovina. Cena za vstop vanjo je zvestoba v malih, vsakodnevnih, neopaznih in na videz nepomembnih stvareh, če nam bo
uspelo to, nam bo morda zaupano tudi kaj več. Zavedajmo se torej, kako je pomemben naš ljubeč odnos do Boga, do sočloveka in do samega sebe. Trudimo se zato vsak dan napredovati v hoji za Gospodom.
Vsak dan šteje, vsaka ura in minuta našega zemeljskega življenja sta pomembni, morda celo usodni za našo večno prihodnost. Bog daj, da bomo tako vsak na svojem mestu in v svojem okolju izpolnili Božjo voljo in nam bo nekoč tudi dano prestopiti nebeška vrata.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN