Misijon se začne v srcu
Misijon se ne začne na letališču ob spakiranih kovčkih, ampak v srcu. V trenutku, ko v sebi dopustim, da me Božja ljubezen resnično preoblikuje, da se me Gospod dotakne, takrat postanem Njegov pričevalec. Misijonar namreč ni tisti, ki veliko govori o Bogu, temveč tisti, ki iz Njega živi.
Katehistinja, ki z otroki vsak teden bere Božjo besedo, je misijonarka. Zakristan, ki skrbno pripravi oltar in prostor za srečanje z Bogom, je misijonar. Organist, ki z glasbo pomaga, da se srca odprejo molitvi, je misijonar. Bralec, ki oznani Božjo besedo z zavedanjem, da po njem govori Bog sam – je misijonar.
Misijon vsakdanjih trenutkov
V vsakdanjem delu, pogovoru, nasmehu, načinu, kako ravnam z drugimi, preko odnosa – se razodeva moja vera. Kadar sem potrpežljiv, ko poslušam, ko ne sodim, ko iščem dobro – v tistem trenutku oznanjam Kristusa.
Tudi v trenutkih, ko se počutim utrujeno ali neopaženo, je priložnost za misijon: prav tam, kjer bi najraje obupal, se rodi možnost, da v ljubezni vztrajam, lastni bolečini navkljub. Ni treba, da delam velike stvari – dovolj je, da male stvari delam z veliko ljubeznijo (kot je rekla sv. mati Terezija).
Odprto srce in odprte oči
Biti misijonar ne pomeni imeti vedno pripravljen nagovor za ljudi, ki jih bom srečal. Pomeni pa imeti vedno odprto srce za človeka, ki mi prečka pot. Misijonska drža je drža pozornosti – da prepoznam tiste, ki so na robu, tiste, ki jih sicer nihče ne opazi. Je drža notranje pripravljenosti, da se ustavim, poslušam, pomagam, potolažim, ne glede na to, ali mi je človek blizu ali ne.
Papež Frančišek nas je mnogokrat spodbudil k “pastoralnemu spreobrnjenju” – da ne čakamo, da ljudje pridejo k nam, ampak da gremo mi k njim. To lahko pomeni, da katehistinja obišče družino, ki redko pride k sv. maši; da krasilka z rožami izrazi spoštovanje in lepoto Božje navzočnosti tudi pri obcestnem znamenju križa ali kapelici.
Vsak trenutek je priložnost!
Ko sprejemam zakramente, ko se udeležujem srečanja, ko sedim z bolnikom, ostarelim ali čistim cerkvene klopi – v vsakem trenutku sem lahko misijonar.
Vprašanje pa je: sem mar res?
Sem pričevalec, ki v svetu širi upanje, veselje in mir? Sem tisti, ki s svojim delom kaže, da Bog deluje? Sem odprt za presenečenja Svetega Duha, ki v vsakem dnevu odpira nova vrata za to, da pričujem Zanj?
Misijonskost Cerkve se ne meri po številu projektov ali preletenih kilometrih, temveč po številu src, ki so zagorela za evangelij.
V razmislek:
-
Kje me Bog vabi, da sem danes Njegov misijonar?
-
Kako lahko moje delo v župniji postane prostor za prinašanje vesele novice?
-
Ali verjamem, da Sveti Duh deluje skozi moje delo, besede, srečanja z ljudmi?
“Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.” (Mr 16,15)
Morda se ti zdi, da ta stavek velja za druge – za tiste “resnične” misijonarje. Vendar v resnici velja za vsakega izmed nas.
Kajti svet, ki hrepeni po upanju, potrebuje prav tebe, tvojo besedo, tvoje veselo srce, ki gori za Gospoda.
pripravila: Neža Novak
foto: Canva
