Torek, 4. november 2025: Služabnik vabi na gostijo

Služabnik vabi na gostijo

Če se ozremo na evangeljski odlomek o gospodarju, ki vabi na gostijo, vidimo, da nastopa v priliki več likov, nekateri so opisani, druge si lahko predstavljamo: najprej je tu gospodar, ki pripravlja gostijo in posledično si lahko predstavljamo kuharje in natakarje in pomivalce posode in vso osebje, pa vsi povabljeni gostje, ki se ne odzovejo ali pa se po dolgem prepričevanju in vabljenju, na koncu pa je tukaj še služabnik. Če ste pomislili, da je duhovnik v bistvu ta služabnik, se niste zmotili. Iz prilike lepo vidimo 3 glavne značilnosti tega služabnika:

Služabnik posluša, sliši in uboga gospodarja. A v bistvu ne gre za vojaško odzivanje, ampak za odnos. Služabnik ni suženj. Službo bi lahko kadarkoli pustil. Gre za to, da služabnik razume in podpira gospodarjev namen povabiti in pogostiti čimveč ljudi. Še več, služabnik simpatizira z gospodarjem. Kar gospodar čuti, to čuti služabnik. A služabnik tudi ljubi, kot ljubi njegov gospodar, ne iz slepe lojalnosti, ampak ker ve, da gospodar tudi njega ljubi z ogromno ljubeznijo in ker ima gospodar prvi rad služabnika, služabnik ljubi gospodarja in vse, ki jih ima gospodar rad.

Služabnik gre na mestne ceste in ulice vabit. Poslanstvo, dobesedno, ker je bil služabnik poslan je, da gre tja, kjer so ljudje in jih povabi k Bogu. Mnogi seveda služabnikovo vabilo zavrnejo. Služabnik ve, da niso zavrnili najprej njega, ampak gospodarja. Zavrnili so ljubezen, gostijo, ki jim jo ponuja, zato je za služabnika to boleče in vztraja in mu končno uspe koga tudi privabiti. In s tem “uspehom“ gre k gospodarju in mu poroča.

Nato pa vse skupaj še ponovi in še ponovi in še ponovi, dokler nekoč sam ne odide na večno gostijo, ne več kot služabnik, ampak kot gost. Ponavlja, ker prostora na gostiji je veliko in gospodarjeva ljubezen je neskončna in za vsakega, ki noče priti, mu je žal.

Ali ni to poslanstvo služabnika, poslanstvo duhovnika? Duhovnik torej ostaja duhovnik in živi svoje poslanstvo do konca. Bog ga ne neha pošiljati na ulice in ceste, nato pa ga vedno znova pričakuje nazaj v svoji hiši. Duhovnik hodi od Boga k ljudem in nato nazaj k Bogu in to je njegovo življenje.

Ne vem, ali je možno živeti svoje duhovniško poslanstvo, če ni tega trojnega razpoloženja, kajti danes so zunanji pritiski na duhovnika veliki. Ne mislim na kakšno  izrecno preganjanje zaradi vere, ampak na posvetnost, duhovniškega poklica, ki se kaže v nekem dojemanju, da je duhovnik zgolj uradnik, vodja ceremonije in menedžer. Ljudje na duhovnika pritiskajo. Edino, kar pa od njega ne pričakujejo pa je, da bi jih povabil k Bogu, tako zares, da bi jim oznanil evangelij, Jezusa, živega Boga.  Duhovnik lahko hitro pade v to past izvrševalca ljudskih pričakovanj, ceremonjerja njihovih vedno bolj ekstravagantnih praznovanj in pozunanjene družbene vloge župnika, ki bi naj bil nek pomemben dejavnik v kraju, ali pa celo zgolj gradbenika in dobrega gospodarja župnijskega premoženja. Seveda je tudi to potrebno, ampak najprej je duhovnik oznanjevalec evangelija, tisti, ki vabi k Bogu, ki govori o Bogu in govori z Bogom.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN