Četrtek, 11. december 2025: Elija je prišel

Elija je prišel

Spisi nam Elija predstavljajo kot moža kristalno čiste vere. V njegovem imenu, ki bi lahko pomenilo ›Jahve je Bog‹, je zaobjeta skrivnost o njegovem poslanstvu. Nepodkupljiv mož, nezmožen bednih kompromisov. Njegov simbol je ogenj, podoba očiščujoče sile Boga. Je zgled vseh ljudi vere, ki poznajo skušnjave in trpljenje, a nikoli ne popustijo pred idealom, za katerega so rojeni.

Elija je mož življenja globokega odnosa z Bogom, molitve in premišljevanja ter istočasno aktivnega življenja, zaskrbljen ob dogodkih svojega časa, sposoben zoperstaviti se kralju in kraljici, potem ko sta ubila Nabota, da bi se tako polastila njegovega vinograda.

Kako zelo mi vsi potrebujemo goreče kristjane, ki bi pred ljudmi z vodstvenimi odgovornostmi ukrepali z Elijevim pogumom in bi rekli: »Tega ne smete narediti! To je umor!« Potrebujemo Elijevega duha. S tem nam Elija pokaže, da v življenju človeka, ki moli, ne sme biti dvoličnosti. To pomeni postaviti se pred Gospoda in iti v srečanje z brati, h katerim on pošilja. Molitev ni zapreti se z Gospodom in si zamaskirati dušo – ne, to ni molitev. To je hlinjenje molitve. Molitev je, da se soočamo z Bogom in pustimo, da smo poslani služit bratom. Preizkus molitve je konkretna ljubezen do bližnjega. In obratno: verniki delujejo v svetu, potem ko so najprej molčali in molili; drugače je njihovo delovanje impulzivno, je brez razločevanja, je zasopel tek brez cilja. Ko verniki delujejo impulzivno, torej reagirajo zelo hitro in navadno nepremišljeno, naglo, potem počnejo mnoge nepravičnosti, kajti niso najprej šli pred Gospoda molit in razločevat, kaj morajo storiti.

Strani Svetega pisma nam pustijo predvidevati, da je tudi Elija rasel v molitvi, Vse do vrhunca v tisti izjemni izkušnji, ko se je Bog pokazal Eliju na gori Horeb v »šepetu lahnega vetriča«. S tem preprostim znamenjem Bog pride naproti utrujenemu možu, ki je mislil, da mu je spodletelo na vseh ravneh, in s tistim lahnim vetričem, z glasom rahlega šepeta, povrne njegovemu srcu tišino in mir.

To je Elijeva zgodba, a zdi se, da je zapisana za vse nas. V kakšnem jutru ali večeru se lahko čutimo nekoristne in same. In takrat bo molitev prišla in potrkala na vrata našega srca. Kos Elijevega plašča lahko poberemo vsi mi, kakor je polovico plašča pobral njegov učenec Elizej. Četudi smo kaj naredili narobe ali se čutimo ogrožene in prestrašene, če se vrnemo pred Boga z molitvijo, se bosta kakor po čudežu vrnila tudi tišina in mir. Tega nas uči Elijev zgled.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN