Sv. papež Leon Veliki o rojstvu našega Gospoda

Sv. papež Leon I. (Veliki) je bil papež od leta 440 do 461. Je eden od zgolj štirih papežev z nazivom »Veliki«. Razvil je nauk o dveh naravah in eni osebi Kristusa, ter leta 452 prepričal Atilo Huna, da ni oplenil Rima. Leta 1754 je bil razglašen za cerkvenega učitelja. Njegov god obhajamo 10. novembra. Zgornje besedilo je odlomek iz Leonove 21. pridige, namenjene prazniku Gospodovega rojstva.

Predragi, naš Zveličar se je danes rodil – veselimo se! Kajti ni prostora za žalost, kadar obhajamo rojstni dan Življenja, ki premaguje strah pred smrtjo in nam podarja veselje obljubljene večnosti.

Iz tega veselja ni nihče izključen. Za vse velja ista mera radosti: naš Gospod, uničevalec greha in smrti, nikogar ne najde brez krivde, in zato je prišel, da bi vse osvobodil. Naj se svetnik raduje, ker se bliža zmagi; naj se grešnik veseli, ker mu je ponujeno odpuščanje; naj nevernik zbere pogum, ker je poklican v življenje. Božji Sin je namreč v polnosti časa, ki jo je določila nedoumljiva globina Božjega načrta, prevzel človeško naravo, da bi jo spravil z njenim Stvarnikom. Tako je bil izumitelj smrti, hudič, premagan prav po tisti naravi, po kateri je bil nekoč zmagal. In ta boj, ki je bil sprejet zaradi nas, je bil bojevan po vzvišenih in čudovitih načelih pravičnosti: vsemogočni Gospod se namreč s svojim divjim sovražnikom ne spopade v sijaju svojega veličastva, temveč v ponižnosti naše narave. Zoper njega stopi z našo podobo in našo umrljivo naravo, čeprav je popolnoma brez greha.

Temu rojstvu je tuje to, kar velja za vse druge: nihče ni brez madeža, niti otrok, ki je živel komaj en dan na zemlji. V to edinstveno rojstvo torej ni prešlo nič od poželenja mesa in vanj ni stopil noben zakon greha. Izvoljena je kraljevska Devica iz Davidovega rodu, da bi zanosila s svetim semenom in bi Božje-človeškega Sina spočela najprej v srcu in nato v telesu. Da se ob tako nenavadnem dogodku ne bi prestrašila v nepoznavanju Božjega načrta, iz pogovora z angelom izve, da je to delo Svetega Duha. Prav tako ni v skrbeh za svojo čast, ko bo postala Božja Mati. Zakaj bi se bala novosti takega spočetja, če ji je moč Najvišjega obljubila, da bo to storila? Njeno popolno zaupanje je potrjeno še s predhodnim čudežem: Elizabeta nepričakovano zanosi, da ni nobenega dvoma, da bo On, ki je dal spočetje nerodovitni, dal spočetje tudi devici.

Tako je Božja Beseda, sam Bog, Božji Sin, ki je bil v začetku pri Bogu in po katerem je bilo vse ustvarjeno – brez katerega ni bilo ustvarjeno nič – z namenom, da bi človeka rešil večne smrti, postal človek. Sklonil se je in prevzel našo ponižnost, ne da bi se zmanjšalo njegovo veličastvo: ostal je to, kar je bil, in prevzel to, kar ni bil. Tako je združil resnično podobo služabnika s podobo, v kateri je enak Bogu Očetu, in obe naravi povezal v tako popolno edinost, da ni bila nižja narava izničena v poveličanju niti višja okrnjena v ponižanju.

Brez škode za lastnosti katerekoli narave, združenih v eni osebi, je veličastvo sprejelo ponižnost, moč je sprejelo slabost in večnost smrtnost. Da bi bil poravnan dolg našega človeškega stanja, se je nedotakljiva narava združila z minljivo. Tako sta pravi Bog in pravi človek postala en Gospod, da bi – kakor je zahtevala potreba našega odrešenja – isti Posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, mogel po eni naravi umreti in po drugi vstati.

Zato se, predragi, zahvaljujmo Bogu Očetu po njegovem Sinu v Svetem Duhu, ki se nas je v svoji veliki milosti, s katero nas je ljubil, usmilil.

— Sv. Leon Veliki, pridiga o Gospodovem rojstvu

Vir: simplycatholic.com

Foto: Marija s spečim Jezusom, Pokrajinski muzej Celje

Prevod in objava: L. M.