Nedelja, 11. januar 2026: Jezusov krst

Jezusov krst

Z nedeljo Jezusovega krsta se božični čas umika in se začenja čas Jezusovega delovanja.

Skromen in kratek odlomek o Jezusovem krstu. O čem mi govori? Bog se da krstiti človeku. Janez sam pove, da je on majhen in da ni vreden tega dejanja. Vse se zgodi na robu življenja, v puščavi, v reki Jordan, ne v središču sveta. Po tridesetih letih Jezusovega molka tako (ne)slovesen začetek!?

Zdi se nenavadno, vendar so že trije modri doživeli nekaj podobnega. Sledili so zvezdi. Človek bi pričakoval, da jih bo pripeljala do nečesa velikega in mogočnega, do človeka, ki bo kazal izredno veličino. Našli so preprosto pastirsko bivališče, dete, ki ni kazalo nobene božanskosti. In vendar se niso obrnili. Zakaj? Kot sem razmišljal na praznik treh kraljev, vidim odgovor skrit v darovih. Prinesli so zlata, kadila in mire. Zlato in kadilo, bi lahko rekli, je logično. Zlato kralju, kadilo božanstvu, zakaj mira? Kot da bi hoteli reči, da globoko v sebi vedo, da je na zemlji vse, tudi božansko, majhno, preprosto, krhko in ranljivo. Vse, tudi božje, na zemlji nosi podobo umrljivega, minljivega. Lahko si predstavljam, da bi modri, če bi ne prinašali s seboj tudi mire, ne vzdržali v presenečenju. Bili bi razočarani. Odšli bi prazni. Tako pa so našli tisto, kar so v premišljevanju spoznali. Našli so božjo veličino v preprostem otroku. Božje v majhnem, krhkem, minljivem!

Pa se vrnimo k današnjemu dogodku. Jezus stopa v vrsto grešnikov. Po tridesetih letih molka se pojavi na robu družbe. Janez niti ne ve, ali je to tisti ali naj drugega čaka. In vendar ga zmore prepoznati, ker se zaveda, da je on nič, tisti, ki pride, pa je poln notranje moči. Tudi Janez, tako kot modri, ni pričakoval zunanjih znamenj božje veličine, gledal je in poslušal s srcem, z očmi vere. Zato je mogel slišati glas, ki je govoril nad Jezusom: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Ista logika božjega delovanja se torej nadaljuje. Začenja se v preprostosti, revščini in ponižnosti in se nadaljuje v enakem slogu. Pravzaprav je vsa opazna veličina Jezusa v tem, da sledi Očetu. Oče pa ga svetu razglasi le nekajkrat. Pa še to ne množici. Na Betlehemskih poljanah angeli prepevajo slavo Bogu. Ob reki Jordan spregovori iz oblaka, da je ljubljeni sin. Pred tremi učenci se na gori spremeni in Oče še enkrat potrdi, da je to ljubljeni sin. Potem pa na križu sledi le še potres.

Nobenega znamenja božanske veličine. Vse skupaj se dogaja v tihoti in globoki ponižnosti. 

Mogoče je prav to, kar manjka današnjemu svetu, nam kristjanom. Ne moremo sprejeti, da je božja logika, logika tihote, ponižnosti in ponižanja, križa. Ostajamo podobni Grkom in Judom, za katere pravi apostol Pavel: Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija,ki je Judom v spotiko, poganom norost (1Kor 1,22-23). A žal je Gospodovo razglašenje zelo poredko, pa še to vedno skromno, ne v duhu nastopaštva.

Mogoče nas lahko na pot ustvarjanja po božji besedi vodijo darovi modrih. Zlato in kadilo sta božja le, če jima je pridružena mira, simbol umrljivosti in trpljenja. Vse na zemlji je krhko, tudi božje. Človek pa bi rad božansko veličino. Bog ostaja med nami krhek in ranljiv. Naša veličina je v tem, da Oče izgovarja nad nami besede: Moji ljubljeni sinovi in hčere ste.

Jezusov krst nas spominja na dvoje, na našo grešnost in na to da smo ljubljeni. Nad grehom se Bog ne zgraža. Zato, da bi nas vedno pritegnil k sebi, nam je dal celo zakrament sprave. Z ljubeznijo nas prehiteva. Ljubi nas vedno že grešne, hkrati pa nas vabi, na pot spreobrnjenja. Zavest o naši grešnosti in tem, da se nas Bog veseli, naj bo tudi za nas povabilo k ljubezni do drugih. Tako kot nas on ljubi, nas vabi, da najprej ljubimo sami sebe. Vabi nas, da se veselimo sebe, da se v tem veselju veselimo tudi Njega in ne nazadnje, da se veselimo svojih bližnjih.To naj nam zadošča! Tako pri delu, kot v odnosih.

Uvod:

Jezusov krst je eden od dogodkov, ki pričajo o absurdu božje ljubezni do človeka. Bog, brez greha, popoln, se postavi v vrsto grešnikov in čaka, da pride na vrsto. Sreča se z Janezom Krstnikom. Jezusov krst, je temelj njegovega poslanstva. Vprašajmo se kako je z nami,  si priznavamo svoje slabosti, padce v skušnjavah. Če tega ne poznamo, je prazno tako naše življenje kot naše delovanje.

Z  Jezusovim krstom smo torej poklicani postaviti se  v vrsto grešnikov in Jezus nas bo z novim ognjem  – z močjo Svetega Duha očistil. Mu bomo to dopustili?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN