Torek, 13. januar 2026: Kaj imaš ti z nami, Jezus?

Kaj imaš ti z nami, Jezus?

Pri Jezusu ima beseda avtoriteto. Jezus je verodostojen in to se dotakne srca. Jezusovo poučevanje ima isto oblast kot Bog, ki govori. Dejansko z enim samim ukazom z lahkoto osvobodi obsedenega z hudim duhom in ga ozdravi. Njegova beseda dela to. Jezusovo poučevanje ima isto oblast kot Bog, ki govori. Zato ne govori s človeško avtoriteto, ampak Božjo.

Drugi vidik, kaže, da je Kristusovo pridiganje namenjeno poraziti navzoče zlo v človeku in v svetu. Njegova beseda je usmerjena naravnost proti Satanovemu kraljestvu. Postavi ga v krizo in ga spravi v držo umikanja nazaj, prisili ga, da zapusti svet. Ko je tega obsedenca, tega obsedenega človeka dosegel Gospodov ukaz, je bil osvobojen in preoblikovan v novo osebo. Poleg tega pa Jezusovo pridiganje pripada logiki, ki je nasprotna logiki sveta in hudega. Njegove besede se razodenejo kot pretres napačnega reda stvari. Demon, ki je navzoč v obsedencu, namreč približujoč se Jezusu, pravi: ‘Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?’ (v. 24). Ti izrazi nakazujejo na popolno tujost med Jezusom in Satanom. Sta namreč na popolnoma drugačnih nivojih. Med njima ni nič skupnega. Sta nasprotna drug drugemu. Jezus verodostojen, ki privlači s svojo verodostojnostjo ljudi, je tudi prerok, ki osvobaja, obljubljeni Božji Sin, ki ozdravlja.

Poslušajmo Jezusove besede, ki so verodostojne. Zatem pa – vsi imamo težave, vsi imamo grehe, vsi imamo duhovne bolezni – prosite Jezusa: ‘Jezus, ti si prerok, ti si Božji Sin, ti si bil obljubljen, da bi nas ozdravil, ozdravi me!’ Prosimo Jezusa ozdravljenja naših grehov, naše hudobije.

Eno prvih Jezusovih dejanj takoj po krstu v Jordanu je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu.

Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudobni duh obstaja?

Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudobnega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in na raven literature, filozofije in teologije. Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega. Res je, da ni več tako slabe osnovne izobrazbe med ljudmi kot je bila nekoč; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudobnega duha, so še bolj razširjene kot nekoč, in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družbeni (in komercialni!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli: kolikor bolj skušamo hudobnega duha izgnati skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.

Veliko drugačne pa so stvari na t. i. intelektualni in kulturni ravni. Hudobnega duha, ki so ga v umetnosti in poeziji  vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega.

Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!«

Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta  opravlja v okolju, v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem. To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize,« pravi sv. Janez Zlatousti, »je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudobni duh ne more prenesti.«

Jezus pa je poln moči. Mirne moči. Avtoritete. Hudi duhovi in zle ideje bežijo stran. In to velja še vedno. Naslonimo se na njegovo ramo, je fantastičen in herojski soborec. Pot za njim je pot križa – a je tudi pot zmage!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN