Nedelja, 18. januar 2026: Druga  navadna nedelja

Druga  navadna nedelja

Vsaka poklicanost se začne s srečanjem z Jezusom, ki nam daje veselje in novo upanje. Gospod namreč ne želi ljudi, ki hodijo za njim slabe volje. Želi, da smo veseli, da smo srečni.

Dogodek se je zgodil blizu reke Jordan, kjer je krščeval Janez Krstnik. Mladi Galilejci so si Krstnika izbrali za duhovnega voditelja. Nekega dne pa je prišel Jezus in se v reki dal krstiti. Naslednji dan je ponovno prišel in takrat je Janez Krstnik dejal dvema od svojih učencev: ‘Glej, Božje Jagnje!’

Za oba je to bila ‘iskra’. Zapustita svojega prvega učitelja in začneta hoditi za Jezusom. On se obrne proti njima in jima zastavi ključno vprašanje: ‘Kaj iščeta?’ V tistem trenutku je srečal dva mladeniča, ki sta bila v iskanju in na zdrav način nemirna.

Zato je danes na mestu vprašanje: Ali je mladost, ki je zadovoljna in brez vprašanja po smislu, zares mladost? Mladi, ki ne iščejo ničesar niso mladi. Žalostno je videti take mlade. Jezus se skozi ves evangelij in pri vseh srečanjih, ki se mu zgodijo na poti, kaže kot tisti, ki razvname  srca. Od tu tudi tisto njegovo vprašanje, s katerim želi prebuditi željo po življenju in sreči, ki jo vsak mlad človek nosi v sebi: ‘Kaj iščeš?’ 

Poklicanost Janeza in Andreja se začne na ta način: je začetek prijateljstva z Jezusom. Oba učenca ostaneta z Jezusom in se takoj spremenita v misijonarja. Njuna brata, Simon in Jakob, namreč kmalu tudi začneta hoditi za Jezusom. Šla sta namreč k njima in rekla: ‘Našla sva mesijo, našla sva velikega preroka!’ Postala sta misijonarja zaradi tistega srečanja.

Kako odkriti svojo lastno poklicanost v tem svetu? Odkrije se jo lahko na mnogo načinov. A današnji evangelij nam pravi, da je prvi pokazatelj veselje ob srečanju z Jezusom.  Vsaka prava poklicanost se začne s srečanjem z Jezusom, ki nam daje veselje in novo upanje. Prav tako nas vodi skozi preizkušnje in težave, v polnost srečanja z njim in v polnost veselja.

Gospod ne želi poklicanih, ki hodijo za njim slabe volje, brez veselja v srcu. Jezus želi poklicane, ki so izkusili, da biti z njim daje neizmerno srečo, ki se lahko obnovi vsak dan življenja. Učenec Božjega kraljestva, ki ni radosten, ne oznanja  temu svetu; je žalosten človek. Jezusovi oznanjevalci  ne postanemo tako, da zaupamo v orožje besede, s tem da samo govorimo. Oznanjevalci  postanemo, če v očeh nosimo svetlikanje resnične sreče.

Seveda v življenju pridejo tudi preizkušnje, vendar pa kristjani poznajo pot, ki vodi k tistemu ognju, ki se je prižgal enkrat za vselej.

Ne zaupajmo nekomu, ki ugaša vsako novo navdušenje, ko pravi, da za nobeno stvar ni vredno žrtvovati vsega življenja; ne zaupajmo tistemu, ki duši veselje in upanje.

Temeljna poklicanost krščanskega življenja je: spominjati se Jezusa, ognja ljubezni, in s tem plamenom oživljati naše upanje.

Vsak klic Boga je pobuda njegove ljubezni. Vedno je On, ki da pobudo. Prvi klic Boga je klic v življenje. Potem nas Bog kliče k veri ter da postanemo del njegove družine kot Božji otroci. In končno Bog kliče v poseben življenjski stan, da podarimo sami sebe na poti zakona, duhovništva ali posvečenega življenja. Različni so načini uresničitve načrta Boga, ki ga ima On za vsakega od nas, ki pa je vedno načrt ljubezni. Bog vedno kliče. Največje veselje vsakega vernika je odgovoriti na ta klic, ponuditi sebe vsega v službo Bogu in bratom.

Iskati moramo ljubezen, ki je za vsakim klicem in nanj se odgovori samo z ljubeznijo. Jezik odgovora na klic, ki izhaja iz ljubezni, je samo ljubezen.

Zapomnimo si to. Za vsakega od nas je bil v življenju trenutek, ko je Bog postal močneje navzoč s klicem. Spomnimo se ga. Pojdimo nazaj k temu trenutku, da nas spominjanje tega trenutka vedno prenavlja v srečanju z Jezusom.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN