Naučiti se moliti kakor otrok

Objavljeno: 16. 01. 2026

Kategorije: Uredniški izbor, Vera, Versko oblikovanje, Življenje

<em>Naučiti</em> se <strong>moliti kakor otrok</strong>

Neke noči ta teden sem na svojih ramenih čutila vso težo sveta. Vse v življenju se je zdelo temno in težko. Povsod, kamor sem pogledala, sem videla nekaj narobe. Stvari, ki me običajno ne bi motile, so nenadoma postale pretežke. Nič se mi ni zdelo prav ali mirno. Usedla sem se, izčrpana, komaj sem mogla razmišljati ali se premikati. Vse, kar sem želela storiti, je bilo, da bi šla spat, a imela sem še toliko dela. Pred mano so bile ure opravil in nisem vedela, kako bom našla energijo, da jih opravim. Pred spanjem je bilo še veliko kilometrov, pot pa je bila videti dolga in mračna.

Potem je prišel moj devetletni sin, sedel poleg mene in me objel. Nagnil se je k meni in nežno rekel: »Ti si najboljša mama.«

Ko je pritisnil glavo k moji, sem vdihnila dar miru, ki mi ga je Bog poslal skozi srce mojega otroka. Moje težave niso izginile, a ljubezen tega otroka je bila balzam za mojo utrujeno dušo. Moja moč se je obnovila. Zdaj sem lahko vztrajala pri nalogah, ki so me čakale.

Ko sem kasneje razmišljala o tem trenutku, sem spoznala, da mi je ta otrok dal živ zgled, kako naj se v molitvi približam Bogu. Če je on lahko z eno majhno gesto pomiril moje srce, ali ne bi mogla tudi jaz na enak način pomiriti Jezusovega srca?

“Pravi način” molitve
V zadnjem času se vračam in berem svoje stare molitvene dnevnike izpred let. Brskanje po starih dnevnikih mi pomaga videti in se spomniti, kaj je Gospod storil zame in kako je vplival na moje življenje. V dnevniških zapisih, ki sem jih pisala, ko sem bila podiplomska študentka, je bila glavna tema moja želja, da bi se naučila bolje moliti, moliti z manj motnjami, imeti več osredotočenosti v svojem molitvenem času in se “popolnoma prepustiti” molitvi.

Takrat sem vsak dan za eno uro hodila k adoraciji in bilo je še eno dekle, ki je hodilo hkrati z mano. Pokleknila je, zaprla oči in za celo uro izginila v tihi molitvi. Jaz pa sem se morala osredotočiti tako, da sem pisala v svoj dnevnik. Nisem imela možnosti, da bi kar zaprla oči in molila tako kot ona, a sem si želela te sposobnosti. Nekateri ljudje si želijo supermoči, kot sta rentgenski vid ali nevidnost; supermoč, ki sem si jo jaz želela, pa je bila, da bi lahko molila eno uro s popolno osredotočenostjo. Nekako se mi je zdelo, da je to dekle doseglo višjo stopnjo molitve kot jaz, ker je bila sposobna moliti brez motenj celo uro. Medtem se mi je moj brezupno raztresen um zdel moralni neuspeh ali vsaj slabost in sem to obžalovala. Se bom kdaj naučila dobro moliti? Moliti “na pravi način”?

Ko zdaj, po letih vzgoje otrok, berem te stare dnevnike, moram zmajati z glavo in se nasmehniti svoji nekdanji jaz. Ker najprej nisem imela pojma, kaj je tisto dekle poleg mene pravzaprav počela tisto uro! Morda je spala ali sanjarila.

Drugič pa, kakorkoli že, sploh ni pomembno. Obe sva bila tam z našim Gospodom v češčenju in pomembno je bilo preprosto biti z Njim – pa naj bo to čas, preživet v meditaciji, formalni molitvi, pisanju dnevnika, duhovnem branju ali celo spanju.

»Bila bi vznemirjena, če bi zaspala med molitvami in med zahvaljevanjem po svetem obhajilu,« je rekla sv. Terezija iz Lisieuxa. »Vendar se sploh ne počutim vznemirjeno. Vem, da so otroci svojim staršem prav tako dragi, ne glede na to, ali spijo ali so budni, in vem, da zdravniki uspavajo svoje paciente, preden operirajo. Zato preprosto mislim, da Bog ‘pozna našo zgradbo; On se spomni, da smo prah.’«

Najpreprostejše besede ljubezni
Kot je sv. Terezija tako dobro vedela, je majhen otrok zgled, zvezdniški učenec v šoli ljubezni. Medtem ko odrasli preveč zapletajo molitev in se obremenjujejo s tem, kakšno in koliko ter katere so najboljše, Jezus vzame majhnega otroka in nam reče: »Resnično vam povem: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne boste nikoli prišli v nebeško kraljestvo.« (Matej 18,3)

Ko sem tisto noč na svojih ramenih čutila težo sveta, moj otrok ni sedel poleg mene in se spraševal, ali je to, kar govori, prava stvar, ali je to najboljša stvar, ali je to tisto, kar ga bo najbolj približalo meni. Ni pogledal drugih otrok v naši družini, da bi videl, ali so njihovi načini, kako se mi približajo, boljši od njegovih. Ni stal na vratih in se spraševal, katera je najučinkovitejša pot, da me doseže. Preprosto je pristopil, sedel, se naslonil name in rekel tistih pet besed, ki so pomirile moje utrujeno srce: Ti si najboljša mama.

Prav tako, ko se želim približati Bogu, potolažiti njegovo Srce, mi ni treba zapravljati časa s skrbmi, ali v molitvi klečim na pravilen način, ali govorim najboljše stvari z idealno mero osredotočenosti, ali se popolnoma predajam, ali se dovolj dobro osvobodim motenj, ali drugi molijo bolje kot jaz ali ali je pot, ki jo ubirem, najučinkovitejši način, da ga dosežem. Namesto tega se lahko spomnim zgleda tega majhnega otroka in se spomnim, da mi je Jezus rekel, naj bom kot on.

To pomeni, da ko želim Jezusu izkazati svojo ljubezen in potolažiti njegovo Srce v molitvi, je dovolj, da grem k Njemu, se nagnem k Njemu in Mu nežno izrečem najpreprostejše besede ljubezni.