Ponedeljek, 26. januar 2026: Bodi strežnik

Bodi strežnik

Kako noro! Jezus prihaja, da v ljudeh utrdi vero v svojega Očeta, hkrati pa na nek način jemlje avtoriteto pomembnežem. Tudi danes leti na nas vse  ista beseda. Zato je prav, da se vprašamo, kaj je merilo zvestobe Očetovemu oznanilu? Jezus pravi: Največji med vami bodi vaš strežnik.

Ponižnost! Da, ponižnost je temelj božjega oznanila. Zakaj? Zakaj bi morali služiti, da bi bili lahko zvesti božjemu oznanilu? Vsem nam je težko služiti, vsi bi bili raje postreženi. Težko razumemo, da je najpomembnejša naloga prav služenje. Zakaj? Pravzaprav imamo v glavi, da je služenje podrejanje drugemu, da je hlapčevanje, da je ponižnost ponižanje in razvrednotenje. Pa je res? Poglejmo! Če si želimo, da nam drugi postreže, ali ga že ponižujemo? Pravzaprav ne! In če si drugi želi, da mu postrežemo, ali nas že ponižuje? Pravzaprav ne! Služiti drugemu, mu postreči, šele pomeni, da drugega vzamem enako resno kot sebe. Ko služim drugemu, mu šele dam tisto vrednost, kot jo imam sam. Ko mu služim, mu rečem: Tako kot se čutim sam vrednega, da mi postrežeš, tako doživljam tebe vrednega, da ti jaz postrežem. Postreči drugemu pomeni, dati mu isto dostojanstvo, kot si ga želimo zase oz. kot ga sebi že pripisujemo.

Da, to je točno tisto, kar pravi Jezus: Samo eden ima na tem svetu višje dostojanstvo, kot mi sami: Oče in Učitelj – Bog, ki je v nebesih. Po pripravljenosti, da služimo, da strežemo, se kaže naša zavest o našem bratstvu.

Naša vera postane pristna šele s služenjem. V služenju si medsebojno priznavamo tisto dostojanstvo, ki nam ga je podaril nebeški Oče. To dostojanstvo božjega otroštva, pa je temeljno sporočilo Jezusovega Evangelija. Če ne razumemo, da je prvo in najpomembnejše sporočilo biti med seboj bratje, nismo razumeli ničesar. Če pa smo razumeli to, je Bog med nami in mi v njem. Potem je njegovo oznanilo doseglo svoj smisel.

Jezus je žalostno opazoval tekmovanje med ljudmi tistega časa. Naj ga ne žalosti naša tekmovalnost in iskanje pomembnosti. Naj ga razveseljujemo z veselim služenjem svojim bratom in sestram.

Torej služimo drug drugemu, bodimo bratje v služenju, ne v častihlepnosti, kakor tisti, ki gospoduje nad drugim ali kot tisti, ki tepta drugega. Bratstvo je ponižno, vedno: je v služenju.

Vsak izmed nas mora biti služabnik drugim. To je Jezusovo in evangeljsko pravilo: pravilo služenja in ne prevlade, delanja hudega, poniževanja drugih. Služenje!

Ko so se nekoč apostoli prepirali med seboj in razpravljali, kdo je najpomembnejši med njimi, je Jezus vzel otroka in rekel: ‘Otrok. Če vaše srce ni otroško, ne boste moji učenci.’ Otroško srce, preprosto, ponižno, vendar pa takšno, ki služi.

Res je, da obstajajo v življenju težave: prepiramo se med seboj … vendar pa mora biti to nekaj, kar mine, nekaj prehodnega, saj mora biti v našem srcu vedno taka ljubezen, da bi služili drugemu, da bi bili v službi drugega.

Jezus je služil. In če ti Gospod da možnost, da bi bil prvi, se moraš vesti kot zadnji. To pa predpostavlja služenje. In če ti Gospod da možnost, da imaš dobrine, moraš z njimi ravnati tako, da služiš, torej za dobro drugih. Tri stvari, tri stopnice so, ki nas oddaljujejo od Jezusa: bogastvo, nečimrnost in ošabnost. Zato je bogastvo tako zelo nevarno, ker te takoj pripelje do nečimrnosti in se imaš za pomembnega. Ko pa se imaš za pomembnega, se ti zvrti v glavi in se izgubiš. Pot, ki jo je pokazal Gospod, je pot služenja.

Zato Ga moramo tudi mi prositi: ‘Nauči nas te poti, te znanosti služenja. Te znanosti ponižnosti. Te znanosti, da bi bili zadnji in da bi v Cerkvi služili bratom in sestram.

Grdo je videti kristjana, ko hoče oboje: slediti Jezusu in premoženju, slediti Jezusu in posvetnosti. To je proti-pričevanje in ljudi oddaljuje od Jezusa.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN