Četrtek, 12. februar 2026: Psički se hranijo z drobtinicami

Psički se hranijo z drobtinicami

Današnji odlomek je močna Jezusova lekcija o veri.

»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« (v. 28). Dogodek sporoča, da vera deluje na daljavo, tudi v Jezusovi odsotnosti. S tem je ta odlomek še posebej namenjen nam, ki nismo samo v prostorski oddaljenosti, ampak tudi v časovni; nam, ki nismo videli, in naj bi verovali. Sporoča nam, da samo resnična vera daje možnost Bogu, da poseže, ne glede na kulturne ali verske razlike.

Kanaanka izreče temeljno prošnjo: usmili se me!, izkaži mi milost! Ne sklicuje se na pravice, ampak prosi za dar in to tistega, ki je ves sam Dar za nas. Kristusa prizna za »Davidovega sina« po mesu in za »Gospoda«, torej Božjega Sina, po Duhu. A najprej ji Jezus nič ne odgovori. A žena kljub Gospodovemu molku prosi Gospoda pomoči. Jezusov odgovor je nadvse trd za ušesa pogana. Judje so pogane imenovali »psi«. Žena, ki predstavlja nas, je razumela Jezusovo primerjavo: pes živi od gospodarjevih drobtinic, človek pa od kruha, ki pride iz Gospodove roke. Bog se učloveči, da bi izpolnil voljo te žene. Žena v trenutku uslišanja, ni več poganka, ampak vernica v Kristusa, učlovečenega Boga. Kanaanka s svojo vero sprejme, da je v odnosu do njega kot pes v odnosu do gospodarja. Bog ji ni dolžan ničesar. Prav zato vse sprejme kot dar. Vera vanj omogoči, da Boga sprejmemo kot povsem svobodnega v odnosu do nas, ker nam ni ničesar dolžan. A ker nam kljub temu daje, ne le vse, ampak samega sebe, nas s tem še toliko bolj potrdi v naši vrednosti in dostojanstvu.

Potrebno pa je, da si ozavestimo, da so ta vrata vedno odprta pod pogojem, da oznanjamo Božjo besedo in da je srce odprto za milost. Pot, ki se pričenja z vstopom skozi ta vrata, je doživljenjska in se konča v večnosti.

Ta vrata so vera, ki se prepozna kot veselje in obnovljeno navdušenje srečanja s Kristusom.

Globoka kriza vere se kaže v tem, da to navdušenje in veselje nista več samoumevna, niti v vernih okoljih. Jezus nas kliče na pot, da izpeljemo ljudi iz puščave, kjer ni življenja, v kraje življenja. S tem nas ozavešča, da nas kliče, da gremo za »potjo«, torej ne za govorjenjem, pridiganjem, predpisovanjem …, ampak za konkretnim skupnim gibanjem, koraki, ki jih naredimo skupaj, ker jih posameznik ne zmore sam.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN