Dolgo sem mislila, da se Božji klic čuti kot nekaj velikega. Morda celo dramatičnega. Nekaj, kar pride z jasnim glasom, od zunaj in zahteva takojšen odgovor. Sčasoma pa sem spoznala, da Bog pogosto ne kliče na tak način, ki bi preglasil vsakdan, temveč prav skozi njega. Tiho. Vztrajno. V prostorih, kjer sem že navzoča – v župniji, v odnosih, v drobnih nalogah, ki se sprva zdijo zgolj praktične.
Župnijsko sodelovanje se mi dolgo ni zdelo »poklicanost«. Bolj nekaj, kar narediš, ker je treba. Ker nekdo mora ali pa kot dolg, da nekaj daš skupnosti. Ker si pač že tam. A prav v tej preprostosti se mi je začelo razkrivati, da Cerkev ne živi predvsem iz struktur, temveč iz ljudi, ki se pustijo nagovoriti in se odzovejo s tem, kar so.
Drugi vatikanski koncil jasno pove, da Cerkev ni najprej institucija, ampak Božje ljudstvo. Vsak krščenec je poklican, da po svojem stanu in darovih sodeluje pri njenem poslanstvu. »Laiki so po krstu vključeni v Kristusovo telo in so deležni njegove duhovniške, preroške in kraljevske službe« (Lumen gentium, 31). To pomeni, da župnijsko sodelovanje ni dodatek k veri, temveč njen naravni izraz.
Moj klic se ni začel z vprašanjem: Kaj vse bi še lahko naredila? Temveč z bolj neprijetnim: Kje sem že odgovorna? Kje sem že postavljena – zaradi znanja, izkušenj, bližine ljudem – in se temu morda izogibam, ker zahteva več kot zgolj dobro voljo: zahteva zvestobo, potrpežljivost in vztrajnost (tudi, ko kdaj zaboli).
V župniji se srečujemo zelo različni ljudje. Različne zgodbe, pričakovanja, rane in predstave o tem, kaj Cerkev je in kaj bi morala biti. Prav tu pa se uresničuje tisto, kar sv. Janez Pavel II. poudari v apostolski spodbudi Christifideles laici: da je poklicanost laikov v tem, da svet in Cerkev preoblikujejo od znotraj, s svojo navzočnostjo, odgovornostjo in zrelostjo v veri (prim. CL 15–17). Ne kot nadomestek za duhovnike, ampak kot tisti, ki v Cerkev prinašajo izkušnjo vsakdanjega življenja.
Zame je sodelovanje v župniji postalo prostor rasti. Ne zato, ker bi bilo vedno lahko ali ker bi kaj dobila v zameno. Ampak ker me je prisililo, da vero živim tudi tam, kjer ni idealnih pogojev. Kjer se je treba pogovarjati, poslušati, včasih (po)čakati. In kdaj tudi vztrajati brez zunanjega potrjevanja.
Danes na svoj klic gledam manj romantično, a bolj resnično. Ne kot na projekt, temveč kot na odnos. Kot na način, kako ostajam zvesta temu, kar sem prejela. Cerkev me ne potrebuje zato, ker bi bila nenadomestljiva. Potrebuje pa mojo razpoložljivost – takšno, kot jo imam zdaj, z vsemi omejitvami in darovi.
Morda je prav to bistvo župnijskega sodelovanja: ne da delamo velike stvari za Cerkev, ampak da dovolimo, da Cerkev – kot občestvo – oblikuje nas. In da v tem procesu vedno znova odkrivamo, da je klic manj vprašanje sposobnosti in bolj vprašanje zvestobe.
