Petek, 13. februar 2026: Dotik in slina

Dotik in slina

Danes smo priča bolj čudnemu izmed Jezusovih čudežev. Bolniku je vtaknil prste v ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika. Skoraj se nam upre, da ne uporabim izraza “zagabi“, Jezusovo dejanje. Zraven pa še vzdihuje in pobožno pogleduje proti nebu.

Vse to bi se nam zdelo zelo teatralno, cirkuško dogajanje, če se ne bi nato zgodil čudež, pravi čudež ozdravljenja. In to kakšen! Gluhonemi je slišal in govoril.

Slina je v verovanju starih prenašala zdravilne snovi, a Jezus ne izvaja magičnih gest. Ta “teater“ je potreben, ne da nas kot rokohitrec prepriča v iluzijo, ampak da ljudje zaznamo Boga. Smo namreč prenapolnjeni z vsem mogočim, doživetji, informacijami, močnimi vidnimi in slušnimi dražljaji, hrano, pijačo, zdravili, drogami, razno šaro, … in skozi vse to Boga sploh več ne zaznamo. Jezus je hotel, da Ga gluhonemi zazna, zato se mu je, ker je bil prikrajšan za eno čutilo, preprosto približal skozi poudarjeno drugo čutilo. Ker ko človek zazna Boga, šele takrat ga Bog lahko ozdravil.

Bog ima res izredno domišljijo Če je slina potrebna, da Ga opazimo, pa jo uporabi. Ni kaj, je dober, ta naš Bog.

Pomenljivo je, da Jezus čudežev ne dela iz neke potrebe po slavi s strani množic.

Gluhonemega odpelje stran od množice. Bolnik potrebuje konkreten dotik. Prsti v ušesih, slina na jezik – nato pa beseda v izvirniku “efeta”. Beseda, ki ima moč in razvezuje to, kar je po človeških merilih nerešljivo. Znamenje, da je napočil mesijanski čas.

Jezus ni brezbrižen do človeške stiske. Hoče pa se izogniti, da bi zaradi čudežev postal nekakšen javno oboževan čudodelnik, zato je naročal, naj ga ne razglašajo. Vendar se glas o njem širi, da dela “vse prav”. Bog človeka prenavlja v smer izvirne ustvarjenosti. Kar je Bog ustvaril, poroča Prva Mojzesova knjiga, je bilo “dobro”. Milost torej vrača človekovi naravi to, kar ji manjka. Zaradi greha je ranjena, že na tem svetu pa nam daje okušati to, kar bomo dokončno okušali v nebeškem kraljestvu, kjer ne bo nepopolnosti.

Bodimo pa pozorni, kako je Jezus naročal – na drugih mestih v Svetem pismu – naj v Njegovem imenu ozdravljamo bolnike. Nenavadno. Izkustvo karizmatičnih molitvenih skupin kaže, da je potrebno sodelovanje Božje milosti in človekove narave. Če kot posredniki pred Bogom prosimo za ozdravljenje za bolnika, je to že delo usmiljenja. In to ne izključuje tega, kar delajo zdravniki in zdravstveno osebje. Bog nas torej vabi, naj bolniku pomagamo na vseh ravneh: poleg z nego, zdravljenjem tudi z molitvijo. Mi pa ga prosimo, da bo naš jezik izpovedoval to, kar želi Bog, in da se nam bodo ušesa odprla za Božjo besedo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN