Jezusovo srečanje s Samarijanko razodeva poglavitne vzroke za razpad zakonskih zvez

Če bi v svetovni literaturi ali v praktičnih zgledih iskali popoln vzorec komunikacije med moškim in žensko, ne bi mogli najti nič bolj pristnega in čistega, kot je bil Jezusov pogovor s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku. V njem ni bilo sledu namigovanja in taktiziranja, temveč popolna diskretnost in spoštovanje osebe, ki je bila tujka, pripadnica drugega verskega prepričanja in v očeh javnosti, ki ni razumela njene stiske, nemoralna in zavržena. Sv. Janez, ki je popisal ta dogodek, ni poznal njenega imena, zato jo je poimenoval kar po pokrajini, kjer se je srečala z Jezusom.

Samarijanka se je bala prezirljivih pogledov sovaščank, ki so jo obsojale in opravljale. Ko so v jutranjem in večernem hladu prihajale k studencu, Samarijanke nikoli ni bilo med njimi. Umikala se njihovim pogledom in zaničevanju. Zato je prihajala sredi dneva, v vročini, sama, da je nihče ni videl, jo žalil in ranil. Ko jo je Jezus nagovoril, se je vznemirila. Po prvih njegovih besedah je v njem prepoznala tujca in drugoverca. Samarijani po padcu Samarije, prestolnice Severnega kraljestva, leta 721 pr. Kr., niso bili več pravi Judje. Tega leta so bili mnogi Judje Severnega kraljestva odpeljani v asirsko izgnanstvo. Tisti, ki so ostali doma, so se skozi stoletja pomešali s koloni drugih narodnosti. Vse od razpada enotnega Izraelskega kraljestva po Salomonovi smrti leta 931 pr. Kr. Jeruzalem za Samarijane ni bil več njihovo narodno in versko središče; to je zanje postala gora Garizim.

Kljub temu, da je bil Jezus tujec, se ga Samarijanka ni  prestrašila. Ni se ji namreč približal kot močnejši moški proti šibkejši ženski, temveč ji je že s prvimi besedami pokazal svojo šibkost. Pred vodnjakom je bil namreč Jezus nemočen, ker ni imel s čim zajeti vode. Mirno je dopustil, da je bila Samarijanka močnejša, ker je lahko naredila nekaj, česar sam ni mogel. Njen strah, da bo znova ponižana, se je hitro pomiril. Pred njo je stal nekdo, ki je ni gledal z viška, jo sodil in obsodil, ampak ji je prepustil iniciativo, in ji s tem omogočil, da je bila močnejša. Njena zadržanost se je razpustila. Iz nje je udarila bolečina: »Nimam moža.« Ni ji bilo več težko razkriti svoje življenjske polomije, ker ji z nobenim moškim ni uspelo ustvariti ljubeče skupnosti. Vsak je le izkoristil njeno ranljivost, njeno hrepenenje po ljubezni. Toda moški tega niso cenili, ampak so potem, ko so dobili svoje, odšli. Teh moških ni nihče obsojal, vsi pa so obsojali njo, ki je vsakič, ko je ostala sama, in bila izdana, jokala in upala, da bo nekoč nekdo vendarle ostal. Jezus je bil prvi, ki jo je zares razumel. Obzirno se ji je približal in v njej zagledal tragično zgodbo. Ni je sodil in obsodil. Bil je prvi moški, ki se je do nje obnašal drugače. Doživela je spoštovanje in razumevanje. Povrnila se ji je zavest o lastni vrednosti in gotovost, da je tudi sama zmožna česa velikega. Z novo samozavestjo je šla med ljudi in jim govorila: Vse mi je povedal, kar sem storila; pri tem pa me ni ponižal in obsodil.

Pričevanje Samarijanke je someščane pretreslo, kajti vajeni so bili medsebojnega zasmehovanja in obtoževanja. Pri vodnjaku pa je stal nekdo, ki je bil preprost in od njih zelo drugačen. Samarijani so brž pohiteli k Jezusu, in ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni.

Jezusovo srečanje s Samarijanko nam razodeva poglavitne vzroke za sodobno epidemijo razpadanja zakonskih in partnerskih zvez. Ena od velikih zblod, ki jo širijo nekateri terapevti in svetovalci za osebno rast, je maksima, da se je treba v krizi umakniti iz zakonskega ali partnerskega odnosa, delati na sebi, postati najboljša verzija sebe, potem pa se vrniti v odnos, a le pod pogojem, če je medtem tudi sozakonec prehodil pot osebne rasti.

Kaj je bistvo te zablode, s katero mnogi opravičujejo ločitev, in se celo hvalijo, da so se mirno in sporazumno razšli. Človek je odnosno bitje, zato je osebna rast možna samo v odnosu. Delo na sebi je naprej in predvsem delo na odnosu. V nasprotju s tem, pa se danes zelo izpostavlja modna floskula – postati najboljša inačica sebe. Mnogi očitno ne razumejo, pod kakšnimi pogoji je učinkovito delo na odnosu sploh možno. In ker tega pogoja ne spoznajo, solirajo, in zato nikoli ne pridejo dlje od zmotnega načela, da bodo vlagali v odnos le po ključu recipročnosti: v odnos vložim toliko napora, kolikor ga je pripravljen vložiti tudi sozakonec ali partner. Vsi pa vemo, da nekakšna objektiva mera, koliko kdo vloži v odnos, ne obstaja, ker ljubezen in njeno nasprotje, sebičnost, nista merljivi kategoriji.

Sekularna psihologija, ki je dejansko edina javno priznana psihologija, nikoli ne pove, in zaradi svoje sekularne narave tudi ne more povedati, da je mogoče izgrajevati odnos ljubezni le, če se duši dveh srečata v Bogu. Agape, ljubezen, izhaja iz Boga, in ne iz mesa. Prav to nam oznanja današnji evangelij. Jezus je namreč odnos s Samarijanko dvignil na Božjo raven. Ni se z njo srečal tako, kot se običajno moški srečujejo z ženskami. Ni se ustavil samo pri čustvih in njeni zunanjosti, in jo premeril, ali je zanj kot ženska zanimiva ali ne.

Jezus je izhajal iz tega, da je Samarijanka božji otrok, ne glede na to, kakšna je njena preteklost; da je bitje, ki hrepeni po sprejetosti in ljubezni. Ko jo je Jezus zagledal, je najprej pomislil, kako se ji bo približal, da je ne bo prestrašil, kajti sovaščani so bili zanjo s svojimi obsodbami nenehna grožnja. Jezus je hitro našel način, kako se bo izognil čemur koli, kar bi v Samarijanki prebudilo strah, da se postavlja nad njo. Jezus se je v čutenju in besedi odpovedal moči, in naprej pokazal nemoč, nezmožnost, da bi prišel do vode. Samarijanka je začutila, da mu je enakovredna, celo več, da je on pred njo ranljiv. Tisti trenutek je on potreboval njeno moč. Samarijanka je v hipu vedela, da je Jezus popolnoma iskren, da ne taktizira, da nima drugega namena, kot da ji za pomoč, ko je zanj iz vodnjaka zajela vodo, izkaže hvaležnost in spoštovanje.

Ker si je Jezus pred njo upal biti ranljiv, nemočen, si je to upala tudi sama. Obšla jo je skrivnostna hvaležnost, da je končno lahko ranljiva, nepopolna in obenem spoštovana, nemočna in vendar ljubljena. Ni je bilo več sram, da mu je priznala svojo nesrečno preteklost. Za ozdravljenje njene duše je bilo to dovolj, ni bila več potrebna nobena posebna terapija. Samarijanka je bila prerojena, ker se je njena duša srečala z Jezusovo, ker sta oba vstopila v območje Božjega. In samo pred Bogom si upamo biti popolnoma ranljivi, brez sramu in brez strahu, da bomo nerazumljeni in obsojeni.

Zato je za pare, za zakonce, prvo vprašanje, ali ima lahko Bog kakršno koli vlogo v njihovem življenju. In zakaj naj bi jo imel? Odgovor smo podali malo prej: zato, da bi se duši dveh lahko srečali v Njem, ker že samo srečanje dveh duš v Bogu, ozdravlja in vrača veselje do življenja. Če dva prideta do prepričanja, da ima lahko Bog ključno vlogo v njunem odnosu, in če imata dva tudi odgovor, zakaj naj bi jo imel, si bosta postavila še tretje vprašanje, kako naj bi jo imel, kaj morava storiti, da se bosta najini duši srečali v Njem.

Najprej se je treba odpovedati očitkom do drugega. Očitki nikoli niso izraz iskrene ljubezni, ampak pritisk, inštrument podrejanja. Namesto tega je treba tvegati, in biti pred sozakoncem ranljiv, kot Jezus pred Smarijanko, priznati potrebo po razumevanju in pomoči. Odpovedati se je treba nameri, da bi sozakonca taktično strpali v okvir svojih želja. Treba je verjeti, da sozakonec pred vsem drugim hrepeni po ljubezni in spoštovanju. S takšnim izhodiščnim razpoloženjem naj dva vstopita v molitev. V njej jima bo Bog razodeval, da ju brezpogojno ljubi in spoštuje. Objeta z Božjo ljubeznijo ne bosta več tekmovala, kdo ima prav in kdo ne, ampak bosta doumela, da Bog sprejema njuno nepopolnost in njuno ranljivost, in da to, kar Bog sprejema pri njima, lahko sprejemata tudi drug pri drugem. S tem, ko je v Bogu postavljen temelj ljubezni in spoštovanja, se lahko začne pogovor o tem, s čim drug drugega ranita, v čem kdo doživlja, da ga drugi izkorišča in pusti samega. In če je to za začetek prezahtevno, naj začneta pri otrocih, kako kdo od njiju vidi razvoj katerega od otrok, kaj pri njem opaža, kaj sta pri vzgoji mogoče prezrla itd.

O tem bi bilo treba reči še marsikaj, a naj bo zaenkrat dovolj in ponovimo s sv. Janezom: Ne verjamemo le zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami vemo, da je tako, ker Njegov Duh v nas pričuje, kakšna je resnica odnosa v ljubezni.

Objavljeni prispevek je nagovor g. Milana Knepa, duhovnega pomočnika v ljubljanski stolnici, na 3. postno nedeljo.

Foto: public domain

Obj.: L. M.