Nedelja, 22. marec 2026: 5. postna nedelja

5. postna nedelja

Za nedeljo veselja spet drugačna nedelja in to tiha. Tiha, da bi se učili tišine oz. tihote, ki nas uči sprejemati in nositi trpljenje, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu. Tihota, ki se je moramo naučiti tudi v trenutnem položaju svetovne krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati. O takšni tihoti govori tudi današnji evangelij. Poglejmo ga od bliže.

Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da ‘poseže’ vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo ‘molči’? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. Tako kot je rekel uradniku, tvoj sin živi in je ozdravil bolnega sina od daleč, bi lahko ozdravil Lazarja ali pa ga brez odlašanja obudil od mrtvih. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? Jezus deluje v molku tudi takrat, ko je bil z učenci v čolnu in je spal.

Občudujem vse, ki vztrajno spodbujajo v času trpljenja. Zakaj jih občudujem? Ker  vem, da jih Bog ne bo uslišal tako, kot ga prosijo, ampak nekako drugače. Ker vem, da bo trpljenje  šlo svojo pot, dokler bo Bog dopustil.

Čemu ta božji molk? Čemu molk v raznih preizkušnjah in trpljenju? Razmišljam, da se človek loči od drugih živih bitij po tem, da zna trpeti, oz. ker trpljenju more dati smisel in ga s smislom sprejema. Ja, gotovo, človek z božjo pomočjo to zmore, a še vedno ni lahko trpeti, ni lahko molčati, ni lahko čakati. To danes okusijo še posebej tisti, ki nosijo največje posledice kakršnega koli trpljenja. Vsi pa smo vsekakor lažje filozofi, radovedneži, preračunljivci. Težko je zreti v skrivnost, kot se zazre v kako majhno, nepomembno stvar otrok in se z njo ‘igra’ ure in ure. Težko je verjeti v življenje, kakor to dela Bog, tudi ko je pred njim križ, strašna smrt, tišina.

Vrnimo se k evangeliju. Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.

K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo. Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu papež moli z vero v rešitev, da bo na svetu mir, pa ga Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi v nas raste božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo, kot so rekli včasih: Bog ti že veš, zakaj je to dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.

Naj nas torej trpljenje in preizkušnje, ali celo smrt ne odvračajo do veselja pretekle nedelje. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili, ali pa ga našli. Naj bo tiha nedelja povabilo k tihoti, za več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN