Sv. Avguštin: Bog je zate vse

Sv. Avguštin iz Hipona je eden največjih cerkvenih očetov, katerega misel še danes nagovarja človeka.

Tudi papež Leon XIV. se pogosto vrača k njegovim besedam in duhovnosti.

Njegove misli nas navdihujejo za življenje po evangeliju.

Kdo je zdravnik?

Naš Gospod Jezus Kristus.

On, ki so ga videli tudi tisti, ki so ga križali,

on, ki so ga prijeli, oklofutali, prebičali, opljuvali, kronali s trnjem,

obesili na križ, umorili, prebodli s sulico, sneli s križa, položili v grob.

To je naš Gospod Jezus Kristus.

On je zdravnik vseh naših ran. (…)

Križ je izbral ne kot dokaz moči, ampak kot zgled potrpežljivosti.

Tvoje rane je zacelil na tistem križu, na katerem je dolgo trpel svoje.

Na istem križu, na katerem je sprejel časno smrt, te je osvobodil  večne smrti.

Dva časa obstajata:

eden je sedanji, ki je poln skušnjav in stisk tega življenja,

drugi pa bo onstran, v večnem miru in veselju.

V zvezi s tema časoma je bilo uvedeno obhajanje dveh liturgičnih časov:

eden pred veliko nočjo in drugi po veliki noči.

Čas, ki je pred veliko nočjo, pomeni stisko, v kateri se nahajamo v sedanjosti,

tisti pa, ki ga obhajamo po veliki noči, predstavlja blaženost (…).

Ravno zaradi tega preživljamo prvi čas v postih in molitvah,

medtem ko se v velikonočnem času (…) zadržujemo v hvalnicah Bogu.

Bog je zate vse.

Če si lačen, je tvoj kruh.

Če si žejen, je tvoja voda.

Če si v temi, je tvoja luč (…).

Če si nag, je zate oblačilo nesmrtnosti,

ko si bo to pokvarljivo nadelo nepokvarljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost.

Philippe de Champaigne, Sveti Avguštin, Wikimedia Commons

Ko se stiske in nadloge kot morski valovi dvigujejo v duši,

se prebudi tista vera, ki je dremala v naši notranjosti. (…)

Prebudi Kristusa v svojem srcu (…)

in končno boš prišel v pristanišče.

Hvalimo Gospoda z glasom, z umom in z dobrimi deli.

Pojmo mu novo pesem.

Stari človek, stara pesem; novi človek, nova pesem. (…)

Vsi, ki so bili prenovljeni v Kristusu (…) pojejo novo pesem.

Ne slavi samo glas, ampak tudi dela.

Kadar poješ Alelujo,

moraš ponuditi kruha lačnemu,

obleči nagega,

sprejeti popotnika.

Če to delaš, ne poje samo glas,

ampak se z glasom uskladijo roke, kolikor se dela ujemajo z rokami.

Na onem svetu ne bo prostora za dobra dela, ki nas na tem vodijo.

Tam ne bo del usmiljenja, ker ne bo nobene bede. (…)

Ker bo izginila potreba, bodo izginila tudi njena dela.

Tam bo tolikšno veselje, kakršnega ne poznamo. (…)

Ko ga bomo posedovali, bo izginil vsak vzdih

in ostala bo samo še čista in večna hvalnica.

Vir: Sveti Avguštin, Ljubi in delaj, kar hočeš, 2014, Ljubljana: Novi svet.

Foto:

Philippe de Champaigne, Sveti Avguštin, Wikimedia Commons

Francisco Goya, Kristus na križu, Wikimedia Commons

Canva

Obj.: BR