Od kod velikonočna osmina?

V 3. ali 4. stoletju se je med kristjani razširila navada, da so velike praznike razširili na več dni. Tako tudi mi obhajamo velikonočno osmino, ki je en sam “danes” velike noči, raztegnitev radosti velikonočnih skrivnosti. Sprva je bil ta čas posvečen predvsem t. i. mistagoškim pridigam za novokrščene, s katerimi jim je škof ponudil liturgično razlago tega, kar so obhajali v velikonočni vigiliji. Novokrščeni so se vsak dan zbirali pri bogoslužju, kjer so prejeli sveto evharistijo ter ves teden nosili bela, krstna oblačila. Prav zato se je osmega dneva po veliki noči prijelo ime bela nedelja, saj so takrat novokrščeni odložili bela oblačila.

Za kristjane velika noč ni le spomin na zgodovinski dogodek izpred več kot dva tisoč let, ampak je dogodek, ki se uresničuje danes. Vstali Gospod nam zagotavlja: »Vstal sem in sem še naprej z vami!« Praznik velike noči je praznik naše vere v Kristusa, ki je med nami kot živi Bog. Krščanski Bog ni oddaljeno božanstvo, temveč je naš prijatelj, spremljevalec, sopotnik in brat. Z nami je v vseh življenjskih situacijah, predvsem v uri trpljenja in smrti. Naša življenjska zgodba se prepleta s Kristusovim vstajenjem. Njegovo vstajenje je zagotovilo našega vstajenja in večnega življenja.

Žene in učenci so po srečanju z vstalim Gospodom postali velikonočne priče. Praznovati veliko noč pomeni vključiti se v bogat tok pričevalcev in današnjemu človeku prinesti veselje velikonočnega jutra. To veselje se rodi, ko začutim, da Vstali, tako kot je prišel naproti ženam in svojim učencem, prihaja naproti tudi meni.

Foto: župnija Kranj – Zlato polje

Obj.: L. M.