Ogenj ljubezni: misli sv. Katarine Sienske

Objavljeno: 21. 04. 2026

<strong>Ogenj ljubezni</strong>: misli <em>sv. Katarine Sienske</em>

Sveta Katarina Sienska (1347–1380) je bila mistikinja, dominikanka in cerkvena učiteljica, znana po svoji globoki ljubezni do Boga in pogumnih besedah o prenovi Cerkve. Njena pisma in duhovni zapisi razkrivajo izredno notranjo izkušnjo Božje ljubezni, ki preobraža človeka. Spodaj je nekaj njenih miselnih utrinkov, ki vabijo k poglobitvi vere in ljubezni do bližnjega.

Ljubezen do Boga napolni srce

Ko je naše srce zaljubljeno v Boga,

je kot spužva, ki vsrkava vodo.

Če spužva ne bi bila položena v vodo, je ne bi vsrkala,

čeprav je za to pripravljena po naravi;

tako se tudi naše srce, ki je vnaprej pripravljeno za ljubezen,

nikdar ne napolni z Božjo milostjo,

če se po spoznanju in svobodni odločitvi ne približa Božji ljubezni.

Kajti iz ljubezni in z ljubeznijo si pridobiš ljubezen.

Sv. Katarina Sienska

Vabim te,

da z nadvse ognjevito ljubeznijo vstopiš v Boga,

ki je kot mirno, globoko morje.

Če goriš od te ljubezni in te ljubezen použiva,

ne moreš več živeti zase.

V novi globini sem razumela besede:

»Bog je Ljubezen.«

Ljubezen do bližnjega je merilo resnične vere

Ljudje so tako povezani med seboj,

da nihče ne more narediti dobrega samemu sebi,

ne da bi hkrati naredil dobro svojemu bližnjemu;

in prav tako nihče ne more narediti slabega sebi,

ne da bi hkrati naredil slabo svojemu bližnjemu.

Vsi vi sestavljate vesoljni vinograd (…),

združeni v vinogradu mističnega telesa svete Cerkve,

iz katerega dobivate svoje življenje.

V tem vinogradu je zasajena trta mojega Sina,

na katero morate biti vcepljeni.

Če ne živite v tej edinosti (…),

vas doleti usoda udov, ki so odrezani od telesa.

Bolj me žali malomarnost v ljubezni do bližnjega (…)

kot pa prekinitev molitve zaradi kakega dejanja ljubezni do bližnjega;

kajti v ljubezni do bližnjega ljudje srečajo mene (…).

Nemarnost v pomoči bližnjemu

namreč zmanjša mojo naklonjenost do njih;

in ko se zmanjša naklonjenost, se zmanjša uteha.

Bog je navzoč v človekovi notranjosti

Ko je naš Odrešenik videl mojo resnično ponižnost,

mi je odvzel temo in nemir (…):

takoj sem opazila navzočnost našega Odrešenika,

zato sem se topila v reki solza z blago toploto ljubezni in mu rekla:

»Blagi in dobri Jezus, kje si bil, ko je bila moja duša tako potrta?«

Dragi Jezus, brezmadežno Jagnje, mi je odgovoril takole:

»Bil sem v tebi. Jaz sem namreč nespremenljiv in

se nikdar ne oddaljim od tebe, svoje stvaritve,

če se ti ne oddaljiš od mene s smrtnim grehom.«

Najprej vodi sebe, potem druge

Ne vidim, kako bi lahko dobro vodili druge,

če prej ne bomo dobro vodili sami sebe.

Kakor namreč vodimo sami sebe,

tako vodimo druge, saj druge ljubimo s tisto ljubeznijo,

s katero ljubimo sami sebe. (…)

Ker tisti, ki mora voditi druge, sam prvi izpolnjuje zakon,

zato hoče, da se po njem ravnajo tudi tisti, ki so mu zaupani.