Sreda, 22. julij 2026:

Žena, kaj jokaš in koga iščeš

Ko je po trpljenju velikega petka za mnoge umrlo še poslednje upanje in je bila sobota tiha in negibna od otopele bolečine, je v nedeljo zgodaj zjutraj, še preden je sonce poblisnilo s prvim jutranjim žarkom čez griče okoli Jeruzalema, Marija Magdalena želela še poslednjič narediti nekaj za tistega, ki je edini ni sodil, ko so jo vsi drugi obsodili na kamenjanje in tako na gotovo smrt. Ko pa je prišla do njegovega groba, je bil prazen. »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« je zaslišala glas za seboj. »Učitelj,« ga je radostno prepoznala! Stal je pred njo! In živel! To je velika noč! To je ta trenutek! Radost, ker je, ker živi in bo živelo večno, to življenje! In ljubezen ter resnica z njo! Da tega v nobenem trenutku ne pozabimo! In da se k njima zmeraj znova zatekamo!

Sprašujem se, nad kom danes lahko jočem?

Jokam lahko nad zaklenjenimi, praznimi  cerkvami in šolami, jokam pred zaprtimi vrati praznih domov in hiš,
jokam nad praznimi igrišči, jokam nad zapuščenimi in zaraščenimi stezami, jokam nad našim strahom in nemočjo, jokam nad božjim molkom velikega petka, jokam nad našo izločenostjo, ker je življenje postalo samo prazni grob in v njem nimamo niti povojev!

In koga iščem?

Iščem nekoga, ki nas bo vrnil v življenje, nam odprl vrata smeha in bližine,
nam vrnil pogum in zaupanje; iščem nekoga, ki nam bo vrnil svobodo,
da bomo zopet lahko iz oči v oči, s podarjeno dlanjo v dlani, in s srečo iz ust na usta; iščem nekoga, ki bo dihal z nami z vso bolečino svoje ljubezni, ki bo naš strah pred bližino spremenil v radost, ki bo veliki petek premaknil v veliko noč
in božjo smrt preustvaril v življenje za nas!

Prosimo Gospoda: Gospod, daj, da Te najdem kot Magdalena!
in naj z iskrenim veseljem  prepevam: Aleluja!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN