Papeška akademija za življenje: Pandemija in človeško bratstvo

Papeška akademija za življenje

PANDEMIJA IN SVETOVNO BRATSTVO

Nota o izrednem stanju zaradi covida-19 objavljena 30. marca 2020

Celotno človeštvo je na preizkušnji. Pandemija covida-19 nas postavlja v dramatične težave brez primere in svetovnega obsega: dan za dnem raste njena moč destabilizacije našega življenjskega programa. Prodornost grožnje postavlja pod vprašaj očitnost dejstev, ki smo jih v našem sistemu imeli za samoumevna. Boleče doživljamo protislovje, ki si ga nikoli nismo predstavljali: da bi preživeli bolezen, se moramo osamiti drugi od drugih, a če se bomo morali naučiti živeti izolirani drug od drugega, bomo lahko ugotovili, kako bistveno je živeti z drugimi za naše življenje.

Sredi naše tehnološke in menedžerske evforije smo se znašli družbeno in tehnično nepripravljeni na širjenje okužbe: s težavo smo prepoznali in sprejeli njen vpliv. In sedaj nas skrbi že samo to, kako zaustaviti njeno širjenje. Prav takšno nepripravljenost – da ne rečemo določen odpor – srečujemo v zvezi s priznavanjem naše fizične, kulturne in politične ranljivosti vpričo pojava, če upoštevamo bivanjsko destabilizacijo, ki jo povzroča. Ta destabilizacija je zunaj dosega znanosti in tehnike zdravstvenih naprav. Krivično bi bilo – in zmotno – če bi to odgovornost naprtili znanstvenikom in tehnikom. Istočasno pa je zanesljivo res, da sta globlji pogled in večja odgovornost za razmišljajoč prispevek k smislu in vrednotam humanizma enako nujna kot iskanje zdravila in cepiva. Ne samo to. Uresničevanje te globine in odgovornosti ustvarja okolje povezanosti in enotnosti, zavezništva in bratstva zaradi naše skupne človečnosti, kar nikakor ne izničuje prispevka mož in žena znanosti in vodenja, pač pa močno podpira in jasni njihovo nalogo. Njihova predanost – ki že sedaj zasluži upravičeno in čustveno hvaležnost vseh – mora iz vsega iziti okrepljena in ovrednotena.

V tem smislu Papeška akademija za življenje, ki v svojem institucionalnem poslanstvu spodbuja in podpira zavezništvo med znanostjo in etiko pri iskanju najboljšega možnega humanizma, želi prispevati svoje razmišljanje. Vnaprej zastavljen namen je postaviti nekatere značilne elemente tega položaja znotraj prenovljenega duha, ki mora gojiti družabnost in skrb za osebo. Izredne okoliščine, ki danes izzivajo bratstvo humana communitas, se bodo morale na koncu spremeniti v priložnost, da bo ta duh humanizma mogel v rednih razmerah informirati institucionalno kulturo: znotraj posameznih ljudstev, v zbornosti vezi med ljudstvi.

Solidarni v ranljivosti in omejenosti
Pandemija najprej z nepričakovano ostrino osvetljuje negotovost, ki zaznamuje naše človeško stanje. V nekaterih predelih sveta je negotovost individualne in kolektivne eksistence vsakdanja izkušnja zaradi revščine, ki ne omogoča vsem dostopa do oskrbe, čeprav je na voljo, ali do zadostne količine hrane, ki je na svetovni ravni tudi ne manjka. V drugih predelih je napredek znanosti in tehnike področja negotovosti postopoma zmanjšal, dokler nam ni ustvaril utvare, da smo neranljivi ali da lahko za vse najdemo tehnično rešitev. Kljub vsem naporom pa pandemije, ki poteka, nismo mogli nadzorovati niti v gospodarsko in tehnološko bolj razvitih družbah, kjer je premagala zmožnosti laboratorijev in zdravstvenih ustanov. Naše optimistične napovedi o znanstveni in tehnološki moči, s katero razpolagamo, so nam morda ustvarile predstavo, da bomo sposobni preprečiti širjenje globalne epidemije teh razsežnosti, in jo spreminjale v vedno bolj oddaljeno predpostavko. Priznati moramo, da ni tako. Danes nas celo vodi misel, da se skupaj z izrednimi viri zaščite in oskrbe, ki jih kopiči naš napredek, razvijajo tudi stranski učinki krhkosti sistema, ki jih nismo dovolj nadzorovali.

Vsekakor je travmatično razvidno, da nismo gospodarji svoje usode. Pa tudi znanost kaže svoje meje. Tega smo se že zavedali: njeni rezultati so vedno delni, bodisi zato, ker se – zaradi udobja ali zaradi notranjih razlogov – osredotoča na nekatere vidike resničnosti, druge pa pušča zunaj, bodisi zaradi samega statuta svojih teorij, ki pa so zasilne in začasne. V negotovosti, ki smo jo doživeli vpričo covid-19, smo z novo jasnostjo doumeli postopnost in zapletenost, ki se zahtevata od znanstvenega vedenja z zahtevami njegove metode in preverjanja. Tudi negotovost in meje našega znanja se kažejo globalne, stvarne in skupne: ni resničnih dokazov, ki bi podpirali domišljavost civilizacij in vladarstev, ki se imajo za boljša in so se sposobna izogniti preverjanju. Z roko lahko otipamo, kako tesno smo vsi povezani: še več, v svoji izpostavljenosti ranljivosti smo med seboj bolj odvisni kot v svojih učinkovitih napravah. Okužba se širi z veliko hitrostjo iz ene države v drugo; kar se zgodi enemu, postane odločilno za vse. Zaradi te povezanosti je še bolj neposredno očitno to, kar smo še vedeli, ne da bi za to ustrezno prevzeli odgovornost: tako v dobrem kot v slabem posledice naših dejanj vedno padejo tudi na druge. Nobenega posamičnega dejanja ni, ki bi ne imel družbenih posledic: velja za posamezne ljudi kakor za posamezne skupnosti, družbe in ljudstva. Nepremišljeno ali neprevidno obnašanje, ki na videz zadeva zgolj nas same, postane grožnja za vse, ki so bili izpostavljeni tveganju okužbe, morda celo ne da bi prizadel tistega, ki je to povzročil. Na ta način odkrijemo, kako je varnost enega odvisna od varnosti vseh.

Izbruhi epidemij so gotovo stalnica v človeški zgodovini. Ne moremo pa si prikrivati značilnosti današnje grožnje, ki kaže, da zna zelo dobro prilagoditi svojo prodornost našemu današnjemu načinu življenja in obiti njegove zaščite. Upoštevati moramo učinke našega razvojnega modela, z izkoriščanjem gozdnih področij, ki so bila doslej nedotaknjena, kjer se nahajajo mikroorganizmi, ki so človeškemu imunskemu sistemu neznani, z mrežo povezav ter s hitrim in prostranim transportom. Verjetno bomo našli rešitev za to, kar nas napada sedaj. A to bomo morali storiti ob zavedanju, da ta vrsta grožnje dolgoročno zbira svojo sistemsko zmogljivost. Drugič, koristno bo, če se bomo s problemom spoprijeli z najboljšimi znanstvenimi in organizacijskimi viri, ki jih imamo: ogibati se bomo morali ideološkega poudarjanja nekega modela družbe, v katerem sovpadata rešitev in zdravje. Ne da bi ju imeli za poraz znanosti in tehnike – seveda nas bo moral vedno navduševati njun napredek, istočasno pa bomo morali ponižno živeti z njunimi omejitvami – sta bolezen in smrt globoka rana naših najdražjih in najglobljih čustev: kar pa nas ne sme prisiliti, da bi zapustili pravičnost teh čustev in prelomili te čustvene vezi. Celo kadar moramo sprejeti svojo nemoč, da bi dovršili ljubezen, ki jo nosita v sebi. Če je naše življenje vedno umrljivo, imamo upanje, da skrivnost ljubezni, v kateri prebiva, ni umrljiva.

Od dejanske medsebojne povezanosti k hoteni solidarnosti
Še nikdar nismo bili tako poklicani, da se začnemo zavedati te vzajemnosti, ki je v temelju našega življenja. Zavedati se, da je vsako življenje skupno življenje, življenje drugi za druge in življenje prihaja od drugih. Viri neke skupnosti, ki človeškega življenja noče imeti samo za biološko dejstvo, so dragocena dobrina, ki odgovorno spremlja tudi vse potrebne dejavnosti za preskrbljenost. Morda smo nepremišljeno izničili to dediščino, katerega bogastvo se pokaže v trenutkih kakor je ta, ko smo hudo podcenjevali dobrine odnosov, ki jih je sposobna deliti in razdeliti v trenutkih, v katerih so čustvene vezi in skupnostni duh postavljeni na trdno preizkušnjo ravno zaradi temeljnih potreb zaščite biološkega življenja.

Dva dokaj dvomljiva načina razmišljanja, ki pa sta vendarle postala zdrava pamet in oporni točki, kadar govorimo o svobodi in pravicah, sta danes postavljena pod vprašaj. Prvi je: »Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.« Pravilo, ki je že samo po sebi nevarno dvoumno in neprimerno za razumevanje resnične izkušnje in ni naključje, da ga uveljavljajo tisti, ki se dejansko nahajajo v položaju moči: naše svobode se stalno prepletajo in prekrivajo, v dobrem in v slabem. Namesto tega se bomo morali naučiti, da bomo sodelovali zaradi skupnega dobrega in premagovali težnje, ki jih lahko goji tudi epidemija: da bi v drugem videli »kužno« grožnjo, do katere je potrebno zavzeti razdaljo, in sovražnika, pred katerim se je treba zavarovati. Drugi: »Moje življenje je odvisno zgolj in izključno od mene.« Ni tako. Mi smo del človeštva in človeštvo je del nas: sprejeti moramo to odvisnost in ceniti odgovornost, ki nas napravlja udeležence in protagonisti. Nobene pravice ni, ki na drugi strani ne bi imela ustrezajoče dolžnosti: sožitje svobodnih in enakih je izborno etična tema, ne tehnična.

Poklicani smo torej, da z novimi in globokimi čustvi priznamo, da smo zaupni drug drugemu. Kot nikdar prej se danes odnos skrbi za drugega predstavlja kot temeljni vzorec našega človeškega sobivanja. Sprememba dejanske odvisnosti v hoteno solidarnost ni avtomatska. Vendar pa že imamo različna znamenja tega prehoda k odgovornim dejanjem in bratskim obnašanjem. Posebno jasno to vidimo v predanosti zdravstvenih delavcev, ki velikodušno razdajajo vse svoje moči, včasih tudi ob tveganju za svoje zdravje in življenje, da bi ublažili trpljenje bolnih. Njihova strokovnost se širi daleč preko logike pogodbenih obveznosti. S tem izpričujejo, da je delo predvsem področje izražanja smisla in vrednot, ne pa damo »dejanj« ali »blaga« za izmenjavo za ceno. Toda to velja tudi za raziskovalce in znanstveniki, ki svoje sposobnosti stavijo v službo ljudi. Odločenost, da združijo moči in informacije, je omogočila hiter začetek sodelovanja med mrežami raziskovalnih središč na poskusnih protokolih, ki naj zagotovijo varnost in učinkovitost zdravil.

Poleg njih ne smemo pozabiti na vse tiste žene in može, ki se vsak dan pozitivno in pogumno odločijo, da bodo varovali in gojili to bratstvo. To družinske matere in očetje, stari in mladi; to so ljudje, ki kljub objektivno težkim razmeram še naprej pošteno in vestno opravljajo svoje delo; to so tisoči prostovoljcev, ki niso prenehali svojega služenja; to so odgovorni v cerkvenih skupnostih, ki še naprej skrbijo za ljudi, ki so jim zaupani, tudi za ceno življenja, kakor kažejo zgodbe tolikih duhovnikov, ki so umrli zaradi covid-19.

Na politični ravni nas sedanji položaj spodbuja k širšemu gledanju. V mednarodnih odnosih (pa tudi v odnosih med državami Evropske unije) je kratkovidna in iluzorna logika, ki skuša dati odgovore v smislu »nacionalnih interesov«. Brez dejanskega sodelovanja in učinkovitega usklajevanja, ki se odločno spoprimeta z neizogibnimi političnimi, trgovinskimi, ideološkimi in relacijskimi odpori, se virusi ne ustavijo. Seveda gre za zelo težke in mučne odločitve: potreben je odprt pogled in odločitve, ki ne sledijo vedno neposrednemu čutenju prebivalstva. A znotraj tako izrazito globalne dinamike odgovori, da bi bili učinkoviti, ne morejo biti omejeni znotraj lastnih ozemeljskih meja.

Znanost, medicina in politika: socialna vez na preizkušnji
Nedvomno bodo morale politične odločitve upoštevati znanstvena dejstva, vendar se ne bodo mogle zožiti samo na to raven. Če bi dovolili, da človeške pojave razlagamo samo na temelju kategorij empiričnih znanosti, bi to pomenilo, dajati odgovore samo na tehnični ravni. Končali bi v logiki, ki smatra biološke procese za odločilne dejavnike pri političnih odločitvah, v skladu z nevarno potjo, s katero nas je seznanila biopolitika. To tudi ni spoštljivo do razlik med kulturami, ki zdravje, bolezen, smrt in sisteme zdravljenja razlagajo tako, da jim pripisujejo pomene, ki v njihovi različnosti lahko predstavljajo bogastvo, ki ga ne smemo poenotiti po tehnično-znanstvenem razlagalnem ključu.

Namesto tega je potrebna zaveza med znanostjo in humanizmom, ki ju je treba povezati in ne ločiti, še manj pa zoperstaviti. Nujne primere, kot je covid-19, premagamo predvsem s protitelesci solidarnosti. Tehnična in klinična sredstva omejevanja morajo biti vključena v obsežno in globoko iskanje skupnega dobrega, ki bo moralo nasprotovati težnjam k izbiri prednosti za privilegirane in ločevanje ranljivih glede na državljanstvo, dohodek, politiko ali starost.

To velja sicer tudi za vse odločitve »politike zdravljenja«, vključno s tistimi, najbolj povezanimi s klinično prakso. Izredne razmere, v katerih so se znašle številne države, lahko privedejo do tega, da zdravnike prisilijo k dramatičnim in parajočim odločitvam racionalizacije omejenih virov, ki jih sočasno ni dovolj za vse. Potem ko je bilo narejeno vse, kar je mogoče na organizacijski ravni, da bi se izognili racionalizaciji, je treba na tej točki upoštevati, da odločitev ne more sloneti na različni vrednosti človeškega življenja in dostojanstva vsakega človeka, saj sta vedno enaka in neprecenljiva. Odločitev prej zadeva uporabo terapij na najboljši možni način na osnovi bolnikove potrebe, se pravi na osnovi resnosti bolezni in potrebe po zdravljenju, ter ocenjevanju kliničnih koristi, ki jih zdravljenje lahko doseže, kar zadeva prognozo. Starost ne more biti sprejeta kot edino in avtomatično merilo izbire, sicer bi lahko zapadli v diskriminatorsko držo v odnosu do starejših in krhkejših. Sicer pa je potrebno oblikovati merila, kolikor je mogoče skupna in utemeljena na argumentih, da bi se izognili samovolji in improvizaciji v izrednih razmerah, kakor nas je naučila medicina katastrof. Seveda moramo poudariti: racioniranje mora biti zadnja možnost. Iskanje kolikor je mogoče enakovrednih terapij, delitev zalog, premestitev bolnikov so alternative, ki jih je treba pozorno presoditi v logiki pravičnosti. Tudi ustvarjalnost je v neugodnih okoliščinah predlagala rešitve, ki so omogočile spoprijem s potrebami, kot uporabo enega ventilatorja za več bolnikov. V nobenem primeru ne smemo nikoli zapustiti bolnega človeka, tudi kadar ni več na voljo nobenega zdravljenja: paliativna oskrba, zdravljenje bolečine in spremljanje so zahteve, ki jih ne smemo nikoli opustiti.

Tudi na področju javnega zdravstva nam izkušnja, ki jo doživljamo, veleva resno preverjanje, čeprav ga bomo lahko opravili šele v prihodnosti, v manj razburjenih časih. Zadeva uravnoteženost med preventivnim in terapevtskim pristopom, med medicino posameznika in kolektivno razsežnostjo (glede na tesno povezavo med osebnimi pravicami in javnim zdravjem). Gre za vprašanja, ki pripadajo globljemu problemu, ki zadeva cilje, ki si jih medicina lahko vnaprej določi, ob splošnem upoštevanju čuta za zdravje znotraj družbenega življenja z vsemi razsežnostmi, ki so zanj značilne kot sta izobrazba in skrb za okolje. Zaslutimo rodovitnost globalne perspektive bioetike, ki upošteva mnogovrstnost dimenzij, ki so v igri, in svetovni obseg problemov, in ki presega individualistično omejevalno gledanje na tematike, ki zadevajo človeško življenje, zdravje in zdravljenje.

Nevarnost globalne epidemije v logiki odgovornosti zahteva oblikovanje globalnega usklajevanja zdravstvenih sistemov. Zavedati se moramo, da stopnjo neprepustnosti določa najšibkejši člen, kar zadeva hitrost diagnoze, hitrost odziva z sorazmernimi ukrepi za omejevanje, ustrezne strukture, sistem registracije in izmenjave informacij in podatkov. Potrebno je tudi, da je oblast, ki na izredne razmere lahko gleda s celostnim pogledom, sprejema odločitve in organizira komuniciranje, sprejeta kot oporna točka, da bi se izognili zmedi, ki je posledica komunikacijske nevihte, ki izbruhne zaradi negotovosti podatkov in razdrobljenosti novic.

Obveznost varovanja šibkih: evangeljska vera na preizkušnji
Po tem scenariju je posebno pozornost treba posvetiti tistim, ki so najbolj krhki, mislimo predvsem na starejše in prizadete. Ob enakih pogojih se smrtonosnost epidemije razlikuje glede na položaj prizadetih držav – in znotraj vsake države – glede na razpoložljive vire, kakovost in organiziranost zdravstvenega sistema, življenjske pogoje prebivalstva, sposobnost spoznanja in razumevanja značilnosti pojava in razlage informacij. Veliko bolj bodo umirali tam, kjer že v vsakdanjem življenju ljudi ni zagotovljena preprosta osnovna zdravstvena oskrba.

Tudi zadnji razmislek, o večji kazni, s katero se soočajo najbolj krhki, nas spodbuja k veliki pozornosti glede tega, kako govorimo o Božjem delovanju v teh zgodovinskih okoliščinah. Trpljenja, ki ga doživlja človeštvo, ne moremo razlagati v grobem vzorcu, ki vzpostavlja ujemanje med »oškodovanim božjim veličastvom« in božjimi »svetimi povračilnimi ukrepi«. Že zgolj dejstvo, da bi bili kaznovani najšibkejši, tisti torej, ki so Njemu najbolj pri srcu in s katerimi se istoveti (Mt 25,40-45), tak pogled postavlja na laž. Poslušanje Svetega pisma in Jezusovo izpolnjevanje obljube kaže, da se biti na strani življenja, kakor nas to uči Bog, oblikuje v humanih dejanjih za drugega. Dejanjih, ki jih, kot smo videli, ne manjka v sedanjem trenutku.

Vsaka oblika skrbi, vsak izraz dobrohotnosti je zmaga Vstalega. Kristjani so odgovorni, da o tem pričujejo. Vedno in za vse. V tej stiski, na primer, ne smemo pozabiti na druge nesreče, ki prizadevajo najbolj krhke kot begunce in migrante ali tista ljudstva, ki jih še naprej bičajo spopadi, vojna in lakota.

Prosilna molitev
Kjer evangeljska bližina naleti na fizično mejo ali na sovražno nasprotovanje, prošnja – utemeljena v Križanem – ohranja svojo nezaustavljivo in odločilno moč, tudi kadar se zdi, da ljudstvo ni na ravni Božjega blagoslova (2 Mz 32,9-13). Ta prošnji krik vernega ljudstva je prostor, kjer se lahko spoprimemo s tragično skrivnostjo smrti – strah pred njo danes zaznamuje življenje vseh nas. V Kristusovem križu si lahko zamišljamo človekovo bivanje kot veliki prehod: lupina našega bivanja je kot buba, ki pričakuje osvoboditev metulja. Sveti Pavel pravi, da vse stvarstvo živi »porodne bolečine«.

V tej luči moramo razumeti pomen molitve. Kot prošnjo za vsakega in za vse tiste, ki so se znašli v trpljenju, ki ga je nosil tudi Jezus, ko se je solidariziral z nami, in kot trenutek, v katerem se moramo od Njega naučiti, kako naj ga živimo v zaupanju v Očeta. Ta dialog z Bogom postane tudi izvir, da lahko zaupamo tudi ljudem. Tukaj črpamo notranjo moč za sprejemanje vse svoje odgovornosti in postanemo pripravljeni na spreobrnjenje glede na to, glede na to, kaj nam stvarnost da razumeti od tega, kar omogoča bolj človeško sobivanje v našem svetu. Spomnimo se besede škofa v Bergamu, enem od najbolj prizadetih mest v Italiji, msgr. Francesca Beschija: »Naše molitve niso magični obrazci. Vera v Boga ne razrešuje naših problemov na magičen način, pač pa nam da notranjo moč za izpolnjevanje tiste obveznosti, ki smo jo vsi skupaj in vsak zase, na različne načine, poklicani živeti, na poseben način tisti, ki so poklicani zajeziti in premagati to zlo.«

Tudi tisti, ki ne izpoveduje te vere, lahko v vsakem iz pričevanja tega svetovnega bratstva potegne sledi, ki kažejo proti najboljšemu delu človeškega stanja. Človeštvo, ki ne zapusti področja, na katerem se ljudje ljubijo in trudijo skupaj zaradi ljubezni do življenja kot strogo skupne dobrine, si pridobi hvaležnost vseh in je znamenje Božje ljubezni, ki je navzoča med nami.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News