Veliki četrtek 2020

Jezus nas je ljubil. Jezus nas ljubi. Toda brez meja, vedno, vse do konca. Jezusova ljubezen do nas nima meja: vedno in še več. Ne utrudi se ljubiti. Pri nikomer. Ljubi vse nas, vse do točke, da da življenje za nas:, življenje da za vsakogar od nas. Vsakdo od nas lahko reče: ‘Življenje je dal zame.’

Evangeljski odlomek opisuje Jezusa in učence med obhajanjem praznika pashe. Ta odlomek med drugim navaja besede, ki so središče tistega, kar je Jezus storil za vse nas: ‘Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca.’ Jezus je življenje dal zate, zame, zanj …, za vsakogar, z imenom in priimkom. Njegova ljubezen je osebna. Nikoli ne razočara, ker se Jezus ne utrudi ljubiti, tako kot se ne utrudi odpuščati in se ne utrudi objemati nas.

Učenci niso razumeli, zakaj jim je umil noge. V tistem času je bila ta gesta navada, saj so imeli ljudje, ki so prišli v neko hišo, noge prašne zaradi poti. Ko so vstopili, so jim noge torej umili. A tega ni storil gospodar hiše, temveč sužnji. Ta gesta je bila delo sužnjev. Jezus kot suženj umiva naše noge, noge učencev, in zato pravi: ‘Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš – tako reče Petru – a spoznal boš pozneje.’ Jezusova ljubezen je tako velika, da je postal suženj, da bi nam služil, da bi nas ozdravil, da bi nas umil.

Če se zmoremo skloniti pred sočlovekom, se na nek način ponižati toliko, da pred njim pokleknemo in mu umijemo noge, vzamemo Jezusov zgled, do kje naj seže ljubezen, zares.

In kakor je težko pasti pred nekom na kolena in mu želeti umiti noge, je za nekatere še težje, pustiti, da bi to strežniško dejanje njim nekdo opravil. Že apostol Peter je imel s tem težavo. „Gospod, ti mi boš noge umival?“  Ni torej vse v tem, da se nekdo pred teboj poniža, ampak je potrebna tudi odprtost, da to sprejmem. Sprejmem to, za kar Jezus pri zadnji večerji pravi, da zdaj še ne razumem. Ko enkrat sprejmem Jezusovo umivanje nog, tedaj me lahko njegova odrešenjska ljubezen preoblikuje. In to je trenutek, ko občutim za svojo notranjo dolžnost, nujnost, da posnemam Jezusa v njegovem služenju in darovanju. Tako se mora začeti proces spreobrnjenja, ko sem pripravljen spremeniti samega sebe zato, ker je Kristus dal življenje zame. In takó sem tudi jaz dolžan dati življenje za brate.

Kakšno bogastvo simbolike. Zato imam rad Veliki četrtek. V njegovi luči zasveti Velika noč s še močnejšo svetlobo.

Toda v svojem srcu moramo imeti gotovost, biti moramo prepričani, da nas Gospod, ko nam umije noge, umije v celoti, očisti nas, ponovno nam da občutiti svojo ljubezen. V Svetem pismu najdemo tudi zelo lepe besede preroka Izaija: ‘Mar pozabi mama svojega otročiča? A tudi če bi mama pozabila svojega otročiča, jaz te ne pozabim nikdar.’ Takšna je Božja ljubezen do nas.

Dvorana zadnje večerje nas torej spominja na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled. Umivati noge drug drugemu pomeni, zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Pomeni služiti revnemu, bolnemu, izključenemu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev.

Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa. Dvorana zadnje večerje nas spominja na Učiteljevo slovo in obljubo, da se bo ponovno vrnil k učencem.  A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi.

Soba zadnje večerje nas spominja na delitev z drugimi, bratstvo, ubranost, mir med nami. Koliko ljubezni, koliko dobrega je privrelo iz sobe zadnje večerje! Koliko ljubezni je prišlo od tu. Jezusovo trpljenje je služenje, ki je  sad neskončne Božje ljubezni, v tem služenju je  vse Jezusovo bitje použito za nas. Evharistija ni nič drugega, kot Jezus, ki se nam vsega razda.

Evharistija in služenje sta dve nerazdružljivi dimenziji našega krščanskega življenja.  Jezus potem, ko je spremenil kruh v svoje Telo, pravi: To delajte v moj spomin!« Potem, ko je umil noge učencev pravi: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako!« Od tistega večera do danes evharistija in umivanje nog kažeta

Vsem nam, kaj pomeni »ljubezen do konca«.

Tudi nocoj smo zbrani ob teh dveh znamenjih, ki sta znamenji  ljubezni, obe odražata Jezusovo podaritev in ob enem vabilo, da stopimo v logiko njegove

ljubezni in služenja.

Prvi kristjani so zelo radi ponavljali: »brez evharistije ne moremo živeti«, brez

evharistije ni odrešenja, velja pa tudi, da brez služenja, brez naše odprtosti do

bližnjega, še posebej do tistih, ki so naše pomoči najbolj potrebni,  ostajajo

vrata k  Bogu zaprta. Pot ljubezni in služenja ima svoj začetek v dvorani zadnje večerje in nas vabi, da jo  živimo dan za dnem, tako doma, kot na delovnem mestu, v našem mestu, …, tam,  kamor nas vodi Božja previdnost.

Ne ostanimo zaprti v naš mali svet egoizma in udobja. Vstanimo in se podajmo na  pot ljubezni in služenja zavedajoč se tega, da je pred nami na tej poti Jezus, ki nam  je prvi dal zgled. Na tej poti  bomo spoznali: »da je večje veselje v  dajanju, kot  prejemanju!

Ervin Mozetič