On, ki se ogrinja z lučjo, kakor s plaščem, se k sodbi pokaže gol

Iz luči velikega četrtka smo se pomaknili v temo velikega petka, ki je dan Kristusovega trpljenja, smrti in pokopa. Prva Cerkev je ta dan imenovala »prehod križa«, ker je začetek tistega prehoda, ki nam bo polagoma razodel smisel vsega.

Tema petka ni samo simbolna in spominska, ne tiče se samo preteklosti. Je dan greha, dan zla, dan, v katerem nas Cerkev spodbudi, da bi doumeli strašno resničnost greha in njegovo moč v tem svetu. Tudi mi, ki se imamo za dobre kristjane, imamo pogosto logiko Pilata in sinedrija, rimskih vojakov in množice, ki je sovražila, mučila in umorila Kristusa. Če bi živeli v Jeruzalemu v Pilatovem času, na čigavo stran bi se postavili? To je vprašanje, ki nam ga postavlja bogoslužje velikega petka.

Je dan tega sveta, dan njegove resnične obsodbe. Je razodetje narave tega sveta, ki je takrat, pa tudi zdaj dal prednost temi pred lučjo, grehu pred dobroto, smrti pred življenjem. Ko je svet Kristusa obsodil na smrt, je obsodil na smrt samega sebe. In v kolikor mi sprejmemo duha tega sveta, njegov svet in izdajo Boga, smo tudi mi obsojeni. To je prvi, strašno realističen pomen velikega petka: obsodba na smrt.

Hkrati pa je to dan odrešenja. Kristusova smrt se nam razodene kot odrešilna smrt za nas in za naše rešenje. To je odrešilna smrt, ker gre za popolno žrtev. Kristus daruje svojo smrt Očetu in nam, kajti ni drugega sredstva, da bi uničili smrt in ljudi osvobodili smrti. Torej Oče želi, da bi bili ljudje rešeni smrti. Kristus umre namesto nas. Samo iz ljubezni do nas sprejme, da umre, hoče sprejeti našo človeškost prav do konca. Njegova smrt je torej najvišje razodetje njegovega sočutja in njegove ljubezni. Ker je torej njegova smrt ljubezen, se spremeni sama narava smrti. Iz kazni postane dejanje ljubezni in odpuščanja, konec odtujenosti in samote. Obsodba je spremenjena v odpuščanje. Zato je to tudi dan velike, globoke, ponižne hvaležnosti, ki se izrazi tudi v tihem poljubu križa.

On, ki se ogrinja z lučjo, kakor s plaščem,

se k sodbi pokaže gol

in sprejme na lice klofuto tiste roke, ki jo je on ustvari.

Krivično ljudstvo je pribilo na križ* Gospoda slave.

Tempeljsko zagrinjalo se je pretrgalo,

sonce je otemnelo,

ker ni moglo prenašati pogleda na Boga,

pokritega s sramoto, pred katerim trepeta ves svet.

Njega častimo!

 

Anthologion

Vsak ud tvojega presvetega telesa

 je za nas prenašal sramoto:

glava – trnje,

obraz – pljunke,

 lica – klofute,

usta – okus žolča,

pomešanega s kisom,

ušesa – brezbožne psovke,

ramena – plašč zasmehovanja,

hrbet – bičanje,

roka – trst,

razpetost vsega telesa na križ,

udi – žeblji

in prsna stran – sulica

 O, ti, ki si trpel za nas

in si nas osvobodil strasti,

 ti, ki si se spustil vse do nas

v svoji ljubezni do človeka

in si nas povzdignil,

o vsemogočni Odrešenik,

usmili se nas.

 

Anthologion

Vir: Facebook Atelje za liturgijo in liturgično glasbo

Foto: Igor Dolinšek

Obj.: M. B.