Praznik Gospodovega darovanja v templju je štirideseti dan po božiču, kolikor časa traja očiščevanje porodnice po postavi. (Prvotno ime tega praznika je bilo Marijino očiščenje.)

Temu prazniku zaradi blagoslova sveč pravimo tudi svečnica.

Ako je svečnica zelena, bo cvetna nedelja (ali: Velika noč) snežena.

Če na svečnico od strehe kane prej ko od sveče, ne bo še kmalo konec zimske nesreče.

Ko svečnica pride, skoraj zima odide.

Na svečnico se še enkrat spomnimo božiča. Ta »luč v razsvetljenje poganom«, kot je vzkliknil Simeon, je prišla na svet po Božjem Sinu.

Sicer se je božični čas zaključil že z nedeljo Jezusovega krsta, toda v ljudski zavesti in pobožnosti je šele s svečnico pravi sklep božične dobe. Zato večina župnij in vernikov pospravi jaslice in dokončno preneha s petjem božičnih pesmi šele 2. februarja.

Papež Janez Pavel II. je ta praznik razglasil za dan Bogu posvečenega življenja.

Iz Svetega pisma

Štirideseti dan po rojstvu Jezusa sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj, da bi ga posvetila Gospodu. – Mojzesova postava je namreč staršem nalagala, naj gredo štirideset dni po rojstvu prvorojenca v jeruzalemski tempelj in tam darujejo Gospodu svojega sina, hkrati pa se je mati obredno očistila (3Mz 12,1–8). – Evangelij ob tej priložnosti ne opisuje obreda Marijinega (nepotrebnega) očiščevanja in otrokovega posvečenja. Opisuje pa srečanje s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano, ki sta prerokovala nad otrokom. (Lk 2,22–39)

Srečanje: Nunc Dimittis (Zdaj odpuščaš)

Lep prizor iz Lukovega evangelija: Marija in Jožef prideta v tempelj s svojim dojenčkom – in tam sta dve osebi, ki takoj opazita, da ne gre za običjnega otroka. Simeon in Ana v Božji hiši glasno priznata, da je Jezus Odrešenik vseh narodov.

Stari Simeon čaka v Jeruzalemskem templju na izpolnitev razodetja. Rečeno mu je bilo, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Mesije, odrešenika vseh ljudi. Ko mu je Marija končno položila v roke dete Jezusa, je zapel hvalnico Nunc Dimittis (Zdaj odpuščaš):

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29–32)

Simeon pa ni napovedal le rešitve Izraelskega ljudstva, ampak je napovedal tudi Marijine bolečine in skrbi rekoč: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč.« S temi besedami ji je napovedal zlom srca, da bo kot mati žalostna (lat. mater dolorosa) prestala križanje. Prerokba o luči in beseda o križu spadata skupaj. Pot Mesijeve zmage bo zahtevala hojo po poti bolečine.

Povzetek …

Ta praznik je torej spomin na Jezusovo darovanje v templju, srečanje s prerokinjo Ano in pobožnim starčkom Simonom, ki je razglasil, da je Jezus »luč sveta«, in k čemur smo pozvani tudi mi kristjani.

Jezus, ki je luč sveta, lahko razsvetli mojo temo … da postanem tudi jaz luč.

Običaj

Običaj blagoslova sveč na svečnico je povezan s Simeonovo napovedjo, da bo Jezus prinesel luč in odrešenje svetu.

Molimo

Večni Bog, tvoj edinorojeni Sin je bil na današnji dan
darovan v templju kot človeški otrok.
Izpolnil si pričakovanje Simeonu,
da ni umrl, dokler ni srečal Kristusa.
Naj se tudi mi srečujemo z Jezusom,
dokler ne bomo večno živeli z njim,
ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Cerkve v Sloveniji

Župnijska cerkev Vrabče v kopski škofiji je posvečena Gospodovemu darovanju, svečnici.

Gradiva:

• Molitev Nunc Dimittis – gregorijansko petje (v lat.) – 2:18 min

• Molitev: Razlaga Simeonove hvalnice (v nem.) – 2:06 min

• Jezusovo darovanje, svečnica (v hrv.) – 2:23 min

Pripravila: dr. Brigita R. Perše