Sv. Katarina Aleksandrijska je ena izmed 14-ih pomočnikov v stiski. Spomin nanjo je ohranjen tudi v naših ljudskih pesmih.   Iz življenja ... Njen življenjepis je prepleten z legendami, ki jo prikazujejo v zelo lepi podobi. Sv. Katarina je živela v 3. stoletju v Aleksandriji v Egiptu. Bila je iz ugledne družine, nekateri pravijo, da celo iz kraljevske. Bila je zelo lepa in izobražena o delih največjih filozofov in antičnih učiteljev. O krščanski veri jo je poučil puščavnik in jo krstil. To je bil čas treh cesarjev, ki so si razdelili veliko rimsko cesarstvo. Aleksandrija se je nahajala v cesarstvu Maksimina II., ki je preganjal kristjane. Sv. Katarina je pred cesarjem protestirala, ker preganja kristjane. Da bi jo spametoval, jo je cesar postavil pred učene filozofe in govornike, sam pa ji obljubljal darila in jo celo zasnubil. Ker je sv. Katarina vse učene može prepričala za krščanske vrednote, jih je cesar dal usmrtiti, njo pa mučiti. Ker se ni želela odpovedati krščanski veri, jo je obsodil na smrt s kolesi. Njeno telo so angeli odnesli na Sinaj, kjer je še danes samostan, ki je posvečen njej in kjer iz njenega groba teče zdravilno olje.   Zavetnica Sv. Katarina je zavetnica […]

Sv. Leonard Portomavriški je največji pridigar 18. stoletja. Močno je pospeševal Marijino češčenje in pobožnost križevega pota.   Iz življenja ... Rodil se je leta 1676 v italijanskem mestu Porto Maurizio, blizu današnjega San Rema. Pri krstu so mu dali ime Pavel Hieronim. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa na Gregoriani, kjer se je leta 1696 pridružil prenovljenemu frančiškanskemu redu manjših bratov in dobil ime Leonard. Frančiškanski red ima danes tri moške veje (frančiškani, minoriti, kapucini). Leta 1702 je bil posvečen v duhovnika. Kot frančiškan se je odločil za strožji način življenja, vdan molitvi in kontemplaciji, velik asket in spokornik. Več kot štiri desetletja je vodil ljudske misijone in bil znan pridigar. O njem je sv. Alfonz Ligvorij (god 1. avgust) izjavil: »Je največji pridigar našega stoletja«. Ljudje so ga radi poslušali, čeprav jim je kazal ogledalo njihovih napak. Celo z vozički so mu vozili bolnike. V jubilejnem letu 1750 je pridigal v Rimu, postavljal križe na javnih mestih, celo v rimskem Koloseju. Sam je poskrbel za skoraj šesto križevih potov po Italiji, kot uspešen pripomoček za krepostno življenje. Prizadeval si je za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Umrl je kmalu po velikem jubileju, 26. novembra 1751 […]