Vsaka zgodba o »izgubljenem sinu« nima istega konca.

Iz življenja …

Sv. Janez od Boga se je rodil 8. marca 1495 v majhnem portugalskem mestu Montemor o Novo. Pri osmih letih je pobegnil od doma v sosednjo Španijo in se tam zaposlil kot čuvaj goveda. Nato je krave zamenjal s konji in odšel k vojakom. Prejezdil je vso Francijo in prišel do Madžarske, kjer pa je komaj ostal pri življenju. To ga je odvrnilo od vojske, notranji glas, ki ga je ves čas klical domov, pa je postajal vse glasnejši.

Ko se je vrnil domov, ga oče in mati nista pozdravila z odprtimi rokami. Mati je namreč med tem časom od žalosti za sinom umrla, oče pa je kmalu nato odšel k frančiškanom za brata laika. Janez od Boga se je tedaj odločil, da se bo z dejanji ljubezni in usmiljenja do bližnjega odkupil za vso svojo nepremišljeno mladost.

Neposredni začetek njegovega novega življenja je bil spet »janezovsko« pustolovski. Bolnišnica v Granadi je zagorela. Medtem ko so ljudje le opazovali, se je Janez pogumno zagnal v ogenj in začel reševati na hrbtu nepremične bolnike. Mnoge je rešil in postal »junak dneva«. To je razumel kot »Božji prst«, ki mu je pokazal področje njegovega dela: bolniki, najbolj šibki. Tedaj je Janez ustanovil svojo prvo bolnišnico s približno štiridesetimi posteljami, v kateri so našli zatočišče najtežji bolniki, zapuščeni od vseh. Dvanajst let je pazil in skrbel za trpeče, zvest svojemu načelo, da je »ena duša vredna več, kot vsi zakladi tega sveta.« Mnogi so ga začeli posnemati in tako je nastal red usmiljenih bratov.

Janez je umrl na svoj 55. rojstni dan v Granadi v Španiji, in sicer zaradi prehlada, ker je junaško reševal fanta iz ledene reke.

Zavetnik

Je zavetnik bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja. Je tudi priprošnjik zoper alkoholizem.

Upodobitve

Najpogosteje ga upodabljajo, kako nosi bolnike.

Gradiva:

Pripravila: dr. Brigita R. Perše