Loading dogodki

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine.

Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.

 

Iz življenja …

Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino.

Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran – ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij hitro zaslovel. V samostan so prihajali ljudje od daleč, da bi bili pri njegovi sv. maši in spovedi, da bi dobili njegov nasvet in tolažbo. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel namreč tudi dar branja v dušah. Sredi tolikšnega občudovanja, pa si je sam želel biti samo ubogi brat, ki moli. Celi dan in velik del noči je preživel v pogovoru z Bogom. Ljubezen do bližnjega je v celoti izkazal tako, da je več kot petdeset let sprejemal velike množice ljudi, ki so se obračali nanj za spoved, nasvet in tolažbo. »Nadlegovali« so ga povsod: v cerkvi, zakristiji, samostanu. A on ni nikogar zavrnil. Obujal jim je vero, delil milost in prinašal luč. P. Pij je imel dar bilokacije, torej je lahko bil hkrati na različnih krajih, med drugim pa je Karlu Wojtyli napovedal izvolitev za papeža in poskus atentata leta 1981.

Hkrati pa je naraščal tudi skepticizem s strani njegovega reda in Vatikana. Leta 1922 so njegovo pastoralno delovanje omejili. To je bil hud udarec za p. Pija. Vernike pa to ni zanimalo. K njemu je prihajalo vedno več romarjev, ki so jih organizirale v lastni režiji molitvene skupine, p. Pij pa je nanje polagal roke. Zlasti v revnih, trpečih in bolnih je videl Kristusovo podobo in se jim posebej daroval. Dolga leta je bolečine v ranah prenašal z osupljivo mirnostjo. Od leta 1940 je s pomočjo številnih donacij zgradil eno največjih klinik v Italiji, ki se je odprla leta 1956.

Ko je leta 1968 umrl, so ga v prisotnosti 100.000 ljudi pokopali v kripti samostanske cerkve. Za svetnika je bil razglašen leta 2002.

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

Molitev sv. patra Pija

O Jezus, moj Jezus, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.

Božja Mati, izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju,

srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno,

zvesto in plemenito, ki ne išče maščevanja za žalitve.

Napravi blago in ponižno moje srce, ki ljubi, ne da bi zahtevalo ljubezen;

veselo, da ne pomeni nikomur nič, da more živeti samo v Srcu tvojega Sina.

Napravi moje srce veliko, da ga nobena težava ne potre,

nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi;

srce, ki bo trpelo samo za čast Jezusa Kristusa,

ranjeno od Njegove ljubezni, katere rana se zaceli samo v nebesih. Amen.

Molimo

Dobri Oče,

na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine

vzbudi v meni željo po molitvi in

popolnem sprejemanju mojega križa.

Amen.

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine.

Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.

 

Iz življenja …

Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino.

Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran – ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij hitro zaslovel. V samostan so prihajali ljudje od daleč, da bi bili pri njegovi sv. maši in spovedi, da bi dobili njegov nasvet in tolažbo. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel namreč tudi dar branja v dušah. Sredi tolikšnega občudovanja, pa si je sam želel biti samo ubogi brat, ki moli. Celi dan in velik del noči je preživel v pogovoru z Bogom. Ljubezen do bližnjega je v celoti izkazal tako, da je več kot petdeset let sprejemal velike množice ljudi, ki so se obračali nanj za spoved, nasvet in tolažbo. »Nadlegovali« so ga povsod: v cerkvi, zakristiji, samostanu. A on ni nikogar zavrnil. Obujal jim je vero, delil milost in prinašal luč. P. Pij je imel dar bilokacije, torej je lahko bil hkrati na različnih krajih, med drugim pa je Karlu Wojtyli napovedal izvolitev za papeža in poskus atentata leta 1981.

Hkrati pa je naraščal tudi skepticizem s strani njegovega reda in Vatikana. Leta 1922 so njegovo pastoralno delovanje omejili. To je bil hud udarec za p. Pija. Vernike pa to ni zanimalo. K njemu je prihajalo vedno več romarjev, ki so jih organizirale v lastni režiji molitvene skupine, p. Pij pa je nanje polagal roke. Zlasti v revnih, trpečih in bolnih je videl Kristusovo podobo in se jim posebej daroval. Dolga leta je bolečine v ranah prenašal z osupljivo mirnostjo. Od leta 1940 je s pomočjo številnih donacij zgradil eno največjih klinik v Italiji, ki se je odprla leta 1956.

Ko je leta 1968 umrl, so ga v prisotnosti 100.000 ljudi pokopali v kripti samostanske cerkve. Za svetnika je bil razglašen leta 2002.

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

Molitev sv. patra Pija

O Jezus, moj Jezus, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.

Božja Mati, izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju,

srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno,

zvesto in plemenito, ki ne išče maščevanja za žalitve.

Napravi blago in ponižno moje srce, ki ljubi, ne da bi zahtevalo ljubezen;

veselo, da ne pomeni nikomur nič, da more živeti samo v Srcu tvojega Sina.

Napravi moje srce veliko, da ga nobena težava ne potre,

nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi;

srce, ki bo trpelo samo za čast Jezusa Kristusa,

ranjeno od Njegove ljubezni, katere rana se zaceli samo v nebesih. Amen.

Molimo

Dobri Oče,

na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine

vzbudi v meni željo po molitvi in

popolnem sprejemanju mojega križa.

Amen.

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine.

Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.

 

Iz življenja …

Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino.

Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran – ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij hitro zaslovel. V samostan so prihajali ljudje od daleč, da bi bili pri njegovi sv. maši in spovedi, da bi dobili njegov nasvet in tolažbo. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel namreč tudi dar branja v dušah. Sredi tolikšnega občudovanja, pa si je sam želel biti samo ubogi brat, ki moli. Celi dan in velik del noči je preživel v pogovoru z Bogom. Ljubezen do bližnjega je v celoti izkazal tako, da je več kot petdeset let sprejemal velike množice ljudi, ki so se obračali nanj za spoved, nasvet in tolažbo. »Nadlegovali« so ga povsod: v cerkvi, zakristiji, samostanu. A on ni nikogar zavrnil. Obujal jim je vero, delil milost in prinašal luč. P. Pij je imel dar bilokacije, torej je lahko bil hkrati na različnih krajih, med drugim pa je Karlu Wojtyli napovedal izvolitev za papeža in poskus atentata leta 1981.

Hkrati pa je naraščal tudi skepticizem s strani njegovega reda in Vatikana. Leta 1922 so njegovo pastoralno delovanje omejili. To je bil hud udarec za p. Pija. Vernike pa to ni zanimalo. K njemu je prihajalo vedno več romarjev, ki so jih organizirale v lastni režiji molitvene skupine, p. Pij pa je nanje polagal roke. Zlasti v revnih, trpečih in bolnih je videl Kristusovo podobo in se jim posebej daroval. Dolga leta je bolečine v ranah prenašal z osupljivo mirnostjo. Od leta 1940 je s pomočjo številnih donacij zgradil eno največjih klinik v Italiji, ki se je odprla leta 1956.

Ko je leta 1968 umrl, so ga v prisotnosti 100.000 ljudi pokopali v kripti samostanske cerkve. Za svetnika je bil razglašen leta 2002.

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

Molitev sv. patra Pija

O Jezus, moj Jezus, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.

Božja Mati, izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju,

srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno,

zvesto in plemenito, ki ne išče maščevanja za žalitve.

Napravi blago in ponižno moje srce, ki ljubi, ne da bi zahtevalo ljubezen;

veselo, da ne pomeni nikomur nič, da more živeti samo v Srcu tvojega Sina.

Napravi moje srce veliko, da ga nobena težava ne potre,

nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi;

srce, ki bo trpelo samo za čast Jezusa Kristusa,

ranjeno od Njegove ljubezni, katere rana se zaceli samo v nebesih. Amen.

Molimo

Dobri Oče,

na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine

vzbudi v meni željo po molitvi in

popolnem sprejemanju mojega križa.

Amen.

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine.

Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.

 

Iz življenja …

Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino.

Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran – ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij hitro zaslovel. V samostan so prihajali ljudje od daleč, da bi bili pri njegovi sv. maši in spovedi, da bi dobili njegov nasvet in tolažbo. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel namreč tudi dar branja v dušah. Sredi tolikšnega občudovanja, pa si je sam želel biti samo ubogi brat, ki moli. Celi dan in velik del noči je preživel v pogovoru z Bogom. Ljubezen do bližnjega je v celoti izkazal tako, da je več kot petdeset let sprejemal velike množice ljudi, ki so se obračali nanj za spoved, nasvet in tolažbo. »Nadlegovali« so ga povsod: v cerkvi, zakristiji, samostanu. A on ni nikogar zavrnil. Obujal jim je vero, delil milost in prinašal luč. P. Pij je imel dar bilokacije, torej je lahko bil hkrati na različnih krajih, med drugim pa je Karlu Wojtyli napovedal izvolitev za papeža in poskus atentata leta 1981.

Hkrati pa je naraščal tudi skepticizem s strani njegovega reda in Vatikana. Leta 1922 so njegovo pastoralno delovanje omejili. To je bil hud udarec za p. Pija. Vernike pa to ni zanimalo. K njemu je prihajalo vedno več romarjev, ki so jih organizirale v lastni režiji molitvene skupine, p. Pij pa je nanje polagal roke. Zlasti v revnih, trpečih in bolnih je videl Kristusovo podobo in se jim posebej daroval. Dolga leta je bolečine v ranah prenašal z osupljivo mirnostjo. Od leta 1940 je s pomočjo številnih donacij zgradil eno največjih klinik v Italiji, ki se je odprla leta 1956.

Ko je leta 1968 umrl, so ga v prisotnosti 100.000 ljudi pokopali v kripti samostanske cerkve. Za svetnika je bil razglašen leta 2002.

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

Molitev sv. patra Pija

O Jezus, moj Jezus, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.

Božja Mati, izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju,

srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno,

zvesto in plemenito, ki ne išče maščevanja za žalitve.

Napravi blago in ponižno moje srce, ki ljubi, ne da bi zahtevalo ljubezen;

veselo, da ne pomeni nikomur nič, da more živeti samo v Srcu tvojega Sina.

Napravi moje srce veliko, da ga nobena težava ne potre,

nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi;

srce, ki bo trpelo samo za čast Jezusa Kristusa,

ranjeno od Njegove ljubezni, katere rana se zaceli samo v nebesih. Amen.

Molimo

Dobri Oče,

na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine

vzbudi v meni željo po molitvi in

popolnem sprejemanju mojega križa.

Amen.

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine.

Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.

 

Iz življenja …

Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino.

Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran – ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij hitro zaslovel. V samostan so prihajali ljudje od daleč, da bi bili pri njegovi sv. maši in spovedi, da bi dobili njegov nasvet in tolažbo. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel namreč tudi dar branja v dušah. Sredi tolikšnega občudovanja, pa si je sam želel biti samo ubogi brat, ki moli. Celi dan in velik del noči je preživel v pogovoru z Bogom. Ljubezen do bližnjega je v celoti izkazal tako, da je več kot petdeset let sprejemal velike množice ljudi, ki so se obračali nanj za spoved, nasvet in tolažbo. »Nadlegovali« so ga povsod: v cerkvi, zakristiji, samostanu. A on ni nikogar zavrnil. Obujal jim je vero, delil milost in prinašal luč. P. Pij je imel dar bilokacije, torej je lahko bil hkrati na različnih krajih, med drugim pa je Karlu Wojtyli napovedal izvolitev za papeža in poskus atentata leta 1981.

Hkrati pa je naraščal tudi skepticizem s strani njegovega reda in Vatikana. Leta 1922 so njegovo pastoralno delovanje omejili. To je bil hud udarec za p. Pija. Vernike pa to ni zanimalo. K njemu je prihajalo vedno več romarjev, ki so jih organizirale v lastni režiji molitvene skupine, p. Pij pa je nanje polagal roke. Zlasti v revnih, trpečih in bolnih je videl Kristusovo podobo in se jim posebej daroval. Dolga leta je bolečine v ranah prenašal z osupljivo mirnostjo. Od leta 1940 je s pomočjo številnih donacij zgradil eno največjih klinik v Italiji, ki se je odprla leta 1956.

Ko je leta 1968 umrl, so ga v prisotnosti 100.000 ljudi pokopali v kripti samostanske cerkve. Za svetnika je bil razglašen leta 2002.

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

Molitev sv. patra Pija

O Jezus, moj Jezus, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.

Božja Mati, izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju,

srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno,

zvesto in plemenito, ki ne išče maščevanja za žalitve.

Napravi blago in ponižno moje srce, ki ljubi, ne da bi zahtevalo ljubezen;

veselo, da ne pomeni nikomur nič, da more živeti samo v Srcu tvojega Sina.

Napravi moje srce veliko, da ga nobena težava ne potre,

nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi;

srce, ki bo trpelo samo za čast Jezusa Kristusa,

ranjeno od Njegove ljubezni, katere rana se zaceli samo v nebesih. Amen.

Molimo

Dobri Oče,

na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine

vzbudi v meni željo po molitvi in

popolnem sprejemanju mojega križa.

Amen.

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo, da bi videle duhovnika s stigmami. Kjerkoli Italijani živijo in delajo, je zagotovo podoba p. Pija iz Pietrelcine.

Vsako leto njegov grob obišče okrog 7 milijonov ljudi, to je dvakrat več kot Lurd.

 

Iz življenja …

Sv. Pij se je rodil 25. maja 1887 kot drugi od osmih otrok v kmečki družini v Pietrelcini v Italiji. Že naslednji dan je bil krščen in dobil ime Frančišek (Francesco). Zgodaj so opazili, da je veliko molil, malo spal in iskal tišino.

Pri šestnajstih letih je vstopil h kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Doma so bili vsi srečni. Leta 1910 je postal duhovnik. Do leta 1915 je služil kot kaplan v svojem kraju in iz zdravstvenih razlogov bival pri svojih starših. Leta 1916 so ga poslali v samostan San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do svoje smrti. Na mestu, kjer je bila od leta 1910 opazna pordelost kože, so se 20. septembra 1918 pojavile stigme – krvave rane na rokah in drugih mestih Kristusovih ran – ki so bile vidne vse do njegove smrti. Kljub temu, da jih je skušal prikriti z rokavicami, je p. Pij hitro zaslovel. V samostan so prihajali ljudje od daleč, da bi bili pri njegovi sv. maši in spovedi, da bi dobili njegov nasvet in tolažbo. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel namreč tudi dar branja v dušah. Sredi tolikšnega občudovanja, pa si je sam želel biti samo ubogi brat, ki moli. Celi dan in velik del noči je preživel v pogovoru z Bogom. Ljubezen do bližnjega je v celoti izkazal tako, da je več kot petdeset let sprejemal velike množice ljudi, ki so se obračali nanj za spoved, nasvet in tolažbo. »Nadlegovali« so ga povsod: v cerkvi, zakristiji, samostanu. A on ni nikogar zavrnil. Obujal jim je vero, delil milost in prinašal luč. P. Pij je imel dar bilokacije, torej je lahko bil hkrati na različnih krajih, med drugim pa je Karlu Wojtyli napovedal izvolitev za papeža in poskus atentata leta 1981.

Hkrati pa je naraščal tudi skepticizem s strani njegovega reda in Vatikana. Leta 1922 so njegovo pastoralno delovanje omejili. To je bil hud udarec za p. Pija. Vernike pa to ni zanimalo. K njemu je prihajalo vedno več romarjev, ki so jih organizirale v lastni režiji molitvene skupine, p. Pij pa je nanje polagal roke. Zlasti v revnih, trpečih in bolnih je videl Kristusovo podobo in se jim posebej daroval. Dolga leta je bolečine v ranah prenašal z osupljivo mirnostjo. Od leta 1940 je s pomočjo številnih donacij zgradil eno največjih klinik v Italiji, ki se je odprla leta 1956.

Ko je leta 1968 umrl, so ga v prisotnosti 100.000 ljudi pokopali v kripti samostanske cerkve. Za svetnika je bil razglašen leta 2002.

»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«

Molitev sv. patra Pija

O Jezus, moj Jezus, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.

Božja Mati, izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju,

srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno,

zvesto in plemenito, ki ne išče maščevanja za žalitve.

Napravi blago in ponižno moje srce, ki ljubi, ne da bi zahtevalo ljubezen;

veselo, da ne pomeni nikomur nič, da more živeti samo v Srcu tvojega Sina.

Napravi moje srce veliko, da ga nobena težava ne potre,

nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi;

srce, ki bo trpelo samo za čast Jezusa Kristusa,

ranjeno od Njegove ljubezni, katere rana se zaceli samo v nebesih. Amen.

Molimo

Dobri Oče,

na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine

vzbudi v meni željo po molitvi in

popolnem sprejemanju mojega križa.

Amen.

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše