Sv. Serapion, Egiptovski puščavnik in škof, je napisal nekaj spisov, ki so pomembni za cerkveni nauk in zgodovino. Zavzemal se je za pravi nauk o Kristusu.

 

Iz življenja …

Preden je Serapion, ki je znan v krogih učenjakov, postal škof v mestu Tmuis v Spodnjem Egiptu (od 340 do 356) vemo le to, da se je s prijateljem Amounom umaknil v puščavo in bil eden najslavnejših učencev sv. Antona Puščavnika. Zato je v zgodovini Cerkve vedno užival veliko priljubljenost.

 

Sv. Hieronim mu je v svojem slavnem delu »O slavnih možeh« posvetil eno celo poglavje. Hvali njegovo veliko nadarjenost in izobrazbo ter slavi njegovo prijateljstvo s sv. Antonom, opatom. Omenja tudi njegovo pisateljsko dejavnost. Od njegovih spisov navaja razpravo »Proti manihejcem«, »O naslovih psalmov« in njegove poslanice.

Sv. Serapion je bil na Carigrajskem koncilu skupaj s sv. Atanazijem iz Aleksandrije veliki zagovornik nicejske veroizpovedi, torej borec za resnico o Kristusovem božanstvu.

V novejšem času, nekako od 19. stoletja naprej, ko so na gori Athos našli tako imenovani Serapionov evhologij (molitvenik), pa raziskave kažejo, da je tudi ta, za liturgično zgodovino pomemben spis, po vsej verjetnosti napisal današnji svetnik.

 

Pripravila: Brigita R. Perše