Danes je praznik vseh svetih: tistih, ki jih je Cerkev uradno razglasila za svete in tistih, ki jih Cerkev uradno ni razglasila za svete, so pa pri Bogu v nebesih.  Vsi sveti so zapovedani praznik, kar pomeni, da naj bi se verniki tega dne udeležili sv. maše. In še nekaj: Na vse svete ima god vsak kristjan. Zato blagoslovljeno praznovanje godu! Iz življenja ...  Gre za starokrščanski praznik, na katerega se častijo vsi sveti. Izvor tega praznika je treba iskati v 4. stoletju na Vzhodu, ko so v Antiohiji prvo nedeljo po binkoštih praznovali praznik vseh svetih mučencev. V 7. stoletju je papež Bonifacij IV. v Rimu poganski tempelj Panteon, posvečen vsem bogovom, spremenil v cerkev svete Matere Božje in vseh svetih mučencev. Papež Gregor IV. (827-844) je praznik svetih prestavil na 1. november in ukazal, naj se ta dan slovesno praznuje v vsej Cerkvi. Ta praznik je Cerkev med drugim uvedla tudi zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Tega dne se spominjamo vseh rajnih, ki so sedaj pri Bogu - znane in neznane! Še posebej se spominjamo rajnih svetih, ki niso bili nikoli razglašeni za svetnike. V […]

Spomin vseh vernih rajnih ali Vernih duš dan je praznik, na katerega Cerkev izkazuje posebno spoštovanje do vseh rajnih in zanje moli. To je dan, ko naj bi šli obiskati grobove rajnih.   Iz življenja ... Pričevanja o tem, da so se rajnih spominjali pri mašni daritvi, najdemo sicer že iz 2. stoletja. A poseben praznik spomina vernih duš v vicah izvira šele šele iz leta 998, ki ga je uvedel opat sv. Odilo v benediktinskem samostanu Cluny v Franciji. Počasi se je to obhajanje na dan 2. novembra razširilo na vso Cerkev. Vesoljna Cerkev je ustalila spomin vseh rajnih šele leta 1311. Ta dan želi v nas okrepiti vero v vstajenje in v večno življenje, hkrati pa okrepiti našo povezanost z vernimi rajnimi v vicah, ki jim lahko pomagamo z molitvami in žrtvami. Opominja nas, da bomo nekoč tudi mi umrli, in spodbuja k bolj zavzetemu življenju v veri in ljubezni do Boga in bližnjega. Papež Benedikt XV. je leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše. Poleg tega je Cerkev mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah.   Gradiva: Razlika med praznikoma Vseh svetih in Vernih duš dan […]

Danes praznuje god večina tistih, ki jim je ime Karel, Karlo,  Karlina, Drago, Dragica. Slovesno je tudi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, katerega sozavetnik je sv. Karel Boromejski, obnovitelj Cerkve v duhu tridentinskega koncila.   Iz življenja ... Sv. Karel Boromejski je bil rojen 2. oktobra 1538 na gradu Arona ob italijanskem jezeru Lago Maggiore v lombardijski plemiški družini kot tretji izmed šestih otrok. Študij cerkvenega in posvetnega prava v Paviji, ki mu je sprva povzročal težave, je končal tako sijajno, da ga je njegov stric, papež Pij IV. leta 1559 poklical v Rim. Kot tajnik , odvetnik na papeškem dvoru in kasneje kot kardinal diakon si je pridobil velike zasluge pri upravljanju papeške države, še zlasti pa pri organizaciji in zadnjem sklicu Tridentinskega koncila (1545–1563). Ni vedel, kaj pomeni beseda počitek; le s petimi urami spanja na dan si je našel čas za molitev in nadaljnji študij filozofije ter teologije. Ko je leta 1562 umrl njegov starejši brat, se je moral Karel odločiti ali za zakonsko življenje ali za duhovni poklic. Po duhovnih vajah se je dokončno odločil za slednjega. Leta 1565 je postal milanski nadškof in prevzel škofijo, ki že osemdeset let ni imela svojega rezidenčnega škofa. To […]

Pri nas je ime Elizabeta zelo pogosto - tudi med svetnicami, medtem ko je ime Zaharija dokaj neznano.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta in sv. Zaharija sta starša sv. Janeza Krstnika. Po besedah sv. Luka »sta bila oba pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih.« Po njuni zaslugi, smo po Lukovem evangeliju, v dar dobili  dva čudovita hvalospeva: Marija je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, Zaharija pa se je zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus. Elizabeta je prihajala iz najodličnejšega duhovniškega Aronovega rodu, njen mož Zaharija pa je bil veliki duhovnik. Živela sta v hiši v vasi Ain Karem blizu Jeruzalema. Bila sta že v letih, a nista imela otrok. O dogodkih, ki so sledili, mojstrsko poroča sv. Luka v svojem evangeliju. Zahariji se je v templju prikazal angel Gabriel in mu napovedal rojstvo sina. Ker ni verjel, ga je doletela kazen, tako da je obnemel, vse dokler se ni zgodil napovedani radostni dogodek. Ko je minilo šest mesecev od Janezovega spočetja, je angel Gabriel v Nazaretu naznanil Devici Mariji, da bo rodila Božjega Sina. Po izročilu sta bili Elizabetina in Marijina mati sestri. Ko je Marija od angela Gabriela izvedela, da je njena […]

Sv. Vilibrord je imel svetniškega očeta. Je zavetnik Luksemburga ...   Iz življenja ... Sv. Vilibrord je bil rojen leta 658 v Northumbriji v Angliji v plemiški družini. Njegov oče sv. Vilgis, ki se je kmalu po njegovem rojstvu umaknil v puščavniško samostansko življenje, je svojega sina poslal v benediktinski samostan Ripon. Vilibrord je okoli leta 678 postal menih v irskem samostanu Rathmelsigi, pri tridesetih letih pa prejel mašniško posvečenje. Leta 690 je skupaj z nekaterimi sodelavci začel misijonsko delo v Friziji na levem bregu Rena. S podporo frankovskih vladarjev na eni strani in papeževo oporo na drugi strani ima velike zasluge za širitev vere na evropskem kontinentu tudi v kasnejših stoletjih. Papež ga je na izrecno željo Pipina II. posvetil v škofa, da bi tako utrdil položaj Cerkve na evropskem severu. Ob tej priložnosti je sv. Vilibrord prevzel ime Klemen. Postal je škof v Utrehtu, a stike z domovino je ves čas ohranil. Od tam je dobival prve sodelavce … Za časa življenja mu je uspelo pokristjaniti večji del Frizijcev. Umrl je 7. novembra 739 v samostanu Echternacht v Luksemburgu.   Upodobitve Upodabljajo ga kot škofa ali opata s knjigo, otrokom, palico s križem (čudežno naj bi priklical vodo […]

Bl. Janez Duns Scot velja za enega najvplivnejših sholastičnih filozofov in teologov, imenovan s častnim nazivom »pretanjeni učitelj« in »Marijanski učitelj«. Slednje predvsem kot pobožni zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena šele leta 1854.    Iz življenja ... Janezova domovina je Škotska, rojstni kraj pa Duns, ki leži ob meji z Anglijo. Rodil se je leta 1265 v premožni kmečki družini, ki je bila do frančiškanov zelo dobrodelna ob njihovem prihodu na Škotsko. S petnajstimi leti je vstopil v red manjših bratov, kjer je bil gvardijan njegov stric p. Elija Duns, in postal frančiškan. V duhovnika je bil posvečen leta 1291. Študiral je v Parizu, kjer je bil nekaj časa tudi profesor. Še prej je poučeval v Oxfordu in Cambridgeu, čisto nazadnje pa v Kölnu, kjer je tudi umrl 8. novembra 1308, najverjetneje  zaradi pljučnice. Pokopan je v kölnski minoritski cerkvi. Za blaženega je bil razglašen sorazmerno pozno, in sicer leta 1993 s strani papeža sv. Janeza Pavla II. 5 poudarkov bl. Janeza Duns Scota: Spoštuj drugačno mnenje od svojega. Bodi dobre volje. Bodi dosleden. Ljubi in moli Božjo mater Marijo. Ne pozabi na Boga. Pri spoznanju je dajal ljubezni prednost pred razumom. Njegov nauk […]

Danes se spominjamo obletnice posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki velja za prvo in prvotno papeževo stolnico. V Lateranu so papeži prebivali več stoletij, dokler se niso preselili v Vatikan. Še danes velja Lateran za sedež rimskega škofa - papeža.   O prazniku ... Po milanskem ediktu leta 313, s katerim je dal cesar Konstantin kristjanom v rimski državi svobodo, je papež Melkijad prejel lateransko palačo, v kateri je lahko prebival in zemljo ob njej, na kateri je začel graditi veličastno lateransko baziliko, posvečeno presvetemu Odrešeniku ali Janezu Krstniku ter Janezu Evangelistu. »Lateranska« se imenuje zato, ker so bile tamkajšnje stavbe prej last rimske rodbine Lateranov. Gradnjo lateranske bazilike je dokončal in posvetil papež sv. Silvester (314–335), in katerega rezidenca je postala. Sčasoma je postala stolnica v Rimu, sedež papežev kot rimskih škofov. Od 12. stoletja se je na Zahodu začelo praznovati posvetitev te nadbazilike, ki ji pravijo tudi »mati in glava vseh cerkva mesta Rim in vsega sveta«, kot piše na njenem pročelju. Tako velja lateranska bazilika za glavno cerkev vseh katoličanov, znamenje ljubezni ter edinosti s Petrovim stolom. V njej je bilo pet lateranskih koncilov. Lateranska bazilika je bila skozi zgodovino dograjena, njen današnji videz pa je iz […]

Sv. Leon I. Veliki je cerkveni učitelj in prvi papež v zgodovini, ki je dobil vzdevek »Veliki«. Zakaj?   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 400 v Toskani v Italiji. Ohranjenih je 96 njegovih govorov (pridig) in 173 pisem, iz katerih je razvidno, da se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem ter da je bil zelo izobražen. Bil je poznavalec rimske književnosti in govorništva, predvsem pa Svetega pisma in teologije. Leta 440 je bil izvoljen za papeža. Tedaj je bila Cerkev v težavah: od znotraj so jo razjedali razni krivi nauki, od zunaj pa napadi barbarskih ljudstev. Papež Leon je takoj na začetku svojega papeževanja poostril prihodnje razumevanje službe rimskih škofov. Poudaril je, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža nad vesoljno Cerkvijo božjepravnega izvora in da je papež vodnik enotnosti Cerkve. Zagovarjal je pravilno vero proti zmotnemu nauku dualističnega maniheizma in samoodrešilnega pelagianizma. Leta 451 je na kalcedonskem koncilu s posebnim pismom obsodil monofizitizem, češ da sta v Kristusu združeni obe naravi: božja in človeška. Ko so koncilski očetje prebrali pismo, so vzklikali: »To je vera očetov, to je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu«. Vse kaže, da je bil tudi dober diplomat, saj je kar dvakrat rešil […]

Znan je pregovor, da na martinovo »svet’ Martin nar’di iz mošta vin.«   Kdo je bil sv. Martin? Sv. Martin iz Toursa je v svojem življenju »prehodil pot« od poganskega vojaka do enega najbolj priljubljenih škofov vseh časov. Rodil se je okoli leta 315 na teritoriju današnjega Sombotela na Madžarskem. To pomeni, da se je rodil dve leti potem, ko je krščanstvo postalo svobodna vera v rimskem cesarstvu. Martinovi starši so bili pogani. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Pri dvanajstih letih se je začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen.   Razpolovitev plašča Proti svoji volji je postal vojaški častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. Pred mestnimi vrati je v mrzlem zimskem jutru zagledal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega spreobrnjenja. Iste noči se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan in začel »boj« je proti krivovercem.   […]

Sv. Jozafat Kunčević je  apostol oz. mučenec krščanske edinosti. Rekli so mu tudi "lovilec duš".   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 1580 v Ukrajini v pravoslavni družini. Pri krstu so mu dali ime Janez. Na lastno željo je že zelo mlad sprejel katoliško vero in postal duhovnik. Trudil se je za edinost z Rimom, v liturgiji pa ohranil vzhodni obred. Pri dvajsetih letih je vstopil v ukrajinski bazilijanski red in dobil redovno ime Jozafat. Bil je prvi novinec bazilijanske skupnosti v samostanu v Vilni in leta 1614 postal njegov predstojnik. V redovno skupnost je vnesel novo gorečnost. Rad je pomagal ubogim, s svojim molitvenim življenjem in pridigami je mnoge tako navdušil, da so mu rekli »lovilec duš«. Leta 1618 je bil imenovan za nadškofa v Polocku v Rusiji. Nasprotniki ekumenskega dela so ga  12. novembra 1623 na vizitacijskem potovanju v Vitebsku v Belorusiji ujeli in barbarsko mučili ter pobili s sekirami in meči. Njegove zadnje besede so bile: »Zakaj tolčete moje služabnike? Kaj so vam storili? Če mene iščete, sem tukaj.« Njegovo golo truplo so vrgli v reko Dvino. Verniki so njegove posmrtne ostanke častno pokopali. Danes počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu.   Upodobitve Sv. […]

Stanislav Kostka je mladi poljski svetnik. Zaradi svoje zvestobe študiju velja za zavetnika dijaške mladine. Kljub nasprotovanju svojega očeta in brata je vstopil k jezuitom, a bil pri njih le deset mesecev. Še pred osemnajstim rojstnim dnem je namreč umrl.   Iz življenja ... Sv. Stanislav Kostka se je rodil leta 1550 v ugledni plemiški družini na gradu Rostkowo na Poljskem kot drugi od petih otrok. Štirinajstleten je skupaj s svojim bratom prišel na Dunaj v jezuitsko šolo, da bi se posvečal klasičnemu študiju. V nasprotju s svojim bratom je bil navdušen nad duhovnim življenjem, veliko je molil in pogosto prejemal sveto obhajilo – že takrat je imel videnja Jezusa in Marije. Po nekaj mesecih je prosil za sprejem v red, a jezuiti avstrijske province so se (upravičeno) bali, da si bodo nakopali težave s strani Stanislavove vplivne poljske plemiške družine, ki je temu nasprotovala, in Stanislava zavrnili. Portugalski jezuit, ki je bil spovednik na dvoru, mu je svetoval, naj se pridruži nemški redovni provinci. Zato je pri petnajstih letih z Dunaja pobegnil preoblečen v preprosta oblačila v Nemčijo, kjer je deloval jezuit sv. Peter Kanizij. Slednji ga ni sprejel, čeprav je nedvomno prepoznal Kostkin klic, ampak ga je poslal […]

Hrvatje so marali na prvega uradno razglašenega hrvaškega svetnika čakati do leta 1970. Tedaj je papež Pavel VI. za svetnika slovensko razglasil hrvaškega frančiškana p. Nikolaja Tavelića.   Iz življenja ... Nebeški zavetnik hrvaškega ljudstva se je rodil okoli leta 1340 v Šibeniku na Hrvaškem v plemiški družini. Že kmalu je vstopil v frančiškanski red in bil leta 1365 posvečen v duhovnika. P. Nikolaj je v sedemdesetih letih 14. stoletja v Bosni kot misijonar spreobračal bogomile, to je krivoverce (veja katarov), v pravo vero. Tu je spoznal p. Deodata, s katerim se je leta 1383 odpravil v Sveto deželo in se naselil v frančiškanskem samostanu na Sionu. Naučil se je arabščine in se posvetil romarjem, ubogim in bolnim – vse pa je potekalo pod budnim očesom muslimanskih zavojevalcev. Po zgledu sv. Frančiška Asiškega je želel skupaj s svojima sobratoma p. Deodatom in p. Petrom iz Francije ter p. Štefanom iz Italije spreobrniti h krščanstvu jeruzalemskega voditelja Saracenov, to je voditelja muslimanskih Arabcev. Ta pa se je razjezil in ukazal, naj jih vržejo v ječo in mučijo, da se bodo odpovedali svoji veri. 14. novembra 1391 je p. Nikolaj skupaj s tremi sobrati muslimane javno pozval k spreobrnjenju v krščansko vero; […]

Sv. Albert Veliki je eden izmed redkih svetnikov z vzdevkom »Veliki«. Zanj pravijo, da je imel enciklopedično znanje. Čeprav je bil redovnik in kasneje celo škof, pa je na znanstvenem področju zaslovel predvsem kot naravoslovec. Velja za enega najvplivnejših nemških filozofov in teologov srednjega veka. Bil je učitelj sv. Tomaža Akvinskega.   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 1200 v Launigenu v augsburški škofiji. V Padovi je študiral umetnost in morda celo medicino, ko pa je spoznal redovnega predstojnika dominikancev, bl. Jordana Saškega, se je odločil za dominikanski pridigarski red in vstopil vanj. Ko je prejel duhovniško posvečenje, so ga predstojniki poslali v Nemčijo, da bi v tamkajšnjih samostanih uredil študijsko in znanstveno delo. Intelektualno  zelo nadarjen in izobražen je sv. Albert postal profesor na različnih evropskih univerzah. Najprej v Parizu, potem pa v Kölnu, kjer je bil med njegovimi učenci sv. Tomaž Akvinski, za katerega je predvidel veliko znanstveno prihodnost. Sv. Albert je kot prvi srednjeveški učenjak sprejel in pokristjanil Aristotelovo filozofijo, znan pa je tudi kot častilec Jezusovega Srca. Izvoljen je bil za provincialnega ministra v Nemčiji ter obiskoval brate, ki so živeli skromno in v revščini. Leta 1260 je bil imenovan  za škofa v »razpadajočem« […]

Žena, mati, kraljica, dobrotnica – so štiri besede, s katerimi najkrajše opišemo sv. Marjeto Škotsko, ki je vse življenje preživela v izgnanstvu in spreobrnila svojega moža h krščanstvu.   Iz življenja ... Marjeta Škotska se je rodila okoli leta 1045 v Reski na Madžarskem na gradu svoje tete, madžarske kraljice, kamor se je njen oče, angleški kralj Edvard II. zatekel. Ko je bila mala Marjeta stara okrog deset let, so se angleške politične razmere toliko uredile, da se je njena družina vrnila domov, a le za kratek čas. Kmalu se je morala ponovno umakniti, tokrat na Škotsko. Tam se je pri 24-ih letih poročila z nepismenim poganskim škotskim kraljem Malkolmom III.. Njegovo srce je omehčal blagodejen krščanski Marjetin vpliv, tako da se je spreobrnil in postal izredno občutljiv za krivice, usmiljen in velikodušen. Rodilo se jima je šest sinov in dve hčerki. Trije njuni sinovi so postali škotski kralji. Svojemu možu je vsa načitana pomagala tudi pri težjih vodstvenih stvareh dežele. Ljubil in cenil jo  je. Poleg ljubečega zakonskega in družinskega življenja je kraljevi par našel dovolj časa in sredstev, da je skrbel za svoje podanike, še zlasti za revne. Vsi so ju spoštovali. Na smrtni postelji je sv. Marjeta […]

Žena, mati, grofica, dobrotnica, tretjerednica – je pet besed, s katerimi najkrajše opišemo sv. Elizabeto Ogrsko, ki je umrla pri rosnih 24-ih letih.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta Ogrska ali Turinška se je rodila leta 1207 kot hči ogrskega kralja Andreju II. Že kot mala deklica je bila iz političnih razlogov zaročena s turinškim grofom Ludvikom IV. in se preselila na njihov dvor, kjer jo je vzgajala grofica Silvija. Sv. Elizabeta je močno napredovala tudi v duhovnem krščanskem življenju. Poročila se je pri 14-ih letih in srečno živela z možem, s katerim je imela tri otroke. Najmlajšega otroka mož ni več videl, ker je umrl v križarski vojni leta 1227. Sv. Elizabeta se je po moževi smrti še bolj posvečala duhovnemu življenju in pomagala revnim ter bolnim. Možev brat Raspe, ki je prevzel oblast v Turingiji, jo je pregnal z dvora, da bi zagotovil dediščino svojemu sinu. Odvzeli so ji tudi otroke. Sv. Elizabeta je kot tretjerednica vstopila v Frančiškov red in živela v pokori in siromaštvu. Umrla je 17. novembra 1231, stara komaj štiriindvajset let v Marburgu, kjer je tudi pokopana.   Upodabljanje Umetniki jo najpogosteje upodabljajo v knežji ali preprosti obleki s košaro vrtnic ali pri delih […]

Sv. Roza Filipina Duchesne je delovala kot redovnica misijonarka v Ameriki, kjer so jo imenovali "žena, ki stalno moli".   Iz življenja ... Rodila se je 29. avgusta 1769 v Grenoblu v Franciji v bogati vplivni družini. Sprva se je šolala v elitnem samostanu Sainte-Marie-d'en-Haut blizu Grenobla, ko pa se je začela zanimati za redovno življenje salezijank, jo je oče vzel iz šole in ji priskrbel številne učitelje, ki so jo poučevali na domu. Pri devetnajstih letih je na skrivaj brez vednosti staršev vstopila v samostan in tam ostala do francoske revolucije, ko je bil samostan zaprt (1792). Francosko revolucijo je preživela v podeželski hiši svojih staršev in delovala med ljudmi. Ustanovila je šolo za revne otroke, skrbela za bolnike in zapornike. Leta 1801 je pridobila dotrajane samostanske stavbe in poskušala nadaljevati redovno življenje, vendar je zanj pridobila le tri sestre. Zgradbe je na koncu dala na razpolago redovnicam Svetega Srca Jezusovega. Tako je spoznala njihovo ustanoviteljico sv. Magdaleno Zofijo Barat in postala njena najbližja zaupnica. Vstopila je v to redovno skupnost in leta 1815 dobila nalogo, da ustanovi samostan v Parizu. Pri 49-ih letih je skupaj s štirimi sestrami odpotovala v Ameriko, in se na koncu ustalila v Missouriju, […]

Sv. Matilda velja za eno glavnih mistikinj in podpornic čaščenja Srca Jezusovega. Iz življenja ... Sv. Matilda se je rodila leta 1241 na Saškem kot tretja baronova hči. Njena starejša sestra sv. Jedrt (god 16. november) je bila opatinja samostana Helfta. Ko jo je sedemletna Matilda z materjo obiskala, je želela tudi ona postati redovnica. V samostan je najprej prišla kot učenka, kjer se je izšolala pri sv. Jedrt, nato pa je vstopila v samostan kot redovnica. Sv. Matilda je bila v samostanu njena desna roka. Pela je tako lepo, da so ji rekli »Kristusov slavček«. Redovnice so jo imele rade. Bila je vesele narave, veliko je molila in še posebej goreče častila Srce Jezusovo. Mnogi so jo prosili za nasvet. Imela je videnja in mistična doživetja, ki so jih zapisale redovnice in jih izdale v knjigi Knjiga posebne milosti. Sv. Matildo so mučile razne bolezni, pa tudi duhovna zapuščenost. Zadnjih osem let je bila večinoma priklenjena na bolniško posteljo. Umrla je 19. novembra 1299 v Helfti v Nemčiji, stara skoraj 60 let. Upodobitve Umetniki sv. Matildo najpogosteje upodabljajo kot redovnico s knjigo, na kateri je golob. Zavetnica Sv. Matilda je zavetnica slepih. Gradiva: Sv. Matilda (v hr.) – 2:22 […]

Sv. Edmund je bil zadnji kralj Vzhodne Anglije in mučenec.   Iz življenja ... Sv. Edmund se je rodil na božič leta 841 v saški kraljevi družini. Potem ko se je kralj Oton odpovedal prestolu, ga je na božič leta 855 škof okronal za kralja Vzhodne Anglije. Star je bil le petnajst let, a je vladal zelo modro in pobožno. Skrbel je za revne, zlasti otroke in vdove. Leta 870 so njegovo kraljestvo napadli poganski danski roparji in jih mnogo poklali. Kralja Edmunda so odpeljali v ujetništvo pred svojega poglavarja. Ker se ni hotel odreči svoji krščanski veri, so ga mučili, golega obesili za drevo, bičali in na koncu prebodli s puščico in obglavili, podobno kot nekoč sv. Boštjana (god 20. januar). To se je zgodilo leta 870. Pokopan je v Bury Saitu, kjer je danski kralj Knut leta 1020 zgradil veliko opatijo.   Upodobitve Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot kralja s krono na glavi in šopom puščic v roki. Upodabljajo ga tudi skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodene s puščicami.   Zavetnik Sv. Edmund je zavetnik kraljev, žrtev mučenja; priprošnjik proti kugi.   Gradiva: Mučeništvo sv. Edmunda (v ang.) – 1:37 min: https://www.youtube.com/watch?v=ffV7DYAfQcQ   Sv. […]