Sv. Simon in Juda Tadej pri nas veljata za zimska svetnika, ker na ta dan nemalokrat že zapade sneg. Oba sta bila apostola; skupaj sta hodila za Jezusom Kristusom, skupaj sta oznanjala evangelij po vzhodni Mezopotamiji in Perziji, skupaj sta zaradi vere trpela in umrla mučeniške smrti. Oba sta bila vneta in »silovita« apostola!   Iz življenja ... Simon z dodatnim imenom »Kananejec« oziroma »Gorečnik« je omenjen v seznamu apostolov v treh evangelijih in v Apostolskih delih (Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo dodatno ime Kananejec (iz hebrejske qana) ali Gorečnik pomeni, da je Simon prej pripadal verski skupnosti zelotov – gorečnikov, ki je bila prežeta s politično obravnavanim mesijanizmom.  Bil je Alfejev sin, ki je bil brat Jezusovega krušnega očeta Jožefa. Potemtakem je bil Simon Jezusov bratranec. Po izročilu naj bi imel še dva brata: apostola Jakoba mlajšega in Juda Tadeja. Apostol Juda Tadej ima podobne značilnosti kot Simon, saj njegovo drugo ime (Tadej) v armejščini pomeni »Hraber, Srčni«. Juda Tadej je avtor kratkega ostrega novozaveznega Judovega pisma, v katerem v borbenem duhu opozarja in poziva svoje sodobnike k nasprotovanju tistim, ki jih opisuje s temi besedami: »Prikradlo se je namreč (med vas) nekaj ljudi, ki […]

Sv. Marcel je zavetnik tistih, ki zaradi svojih prepričanj nočejo služiti vojske in sodelovati v vojni.   Iz življenja ... Sv. Marcel se je rodil sredi 3. stoletja in bil stotnik cesarske vojske v današnjem Tangerju v Maroku. Kot kristjan ni želel sodelovati pri poganskih obredih, ki so jih priredili v okviru praznovanja rojstnega dne v čast cesarjema Dioklecijanu in Maksimijanu, in častiti poganske bogove. Odvrgel je orožje, pas, oklep in vojaške nazive ter se javno izpovedal za kristjana. Na sodišču je povedal, da ni dobro, da kristjan služi v vojskah sveta. Zaradi svojih stališč je bil obsojen na smrt. Leta 298 je v Tangerju doživel mučeniško smrt z obglavljenjem.   Zavetnik Sv. Marcel je zavetnik tistih, ki zaradi svojih prepričanj nočejo služiti vojske in sodelovati v vojni.   Gradiva: Sv. Marcel (v hr.) - 1:53 min: https://www.youtube.com/watch?v=eUXFmZhM1yo   Pripravila: dr. Brigita R. Perše  

Velja za enega izmed velikih španskih mistikov 16. stoletja. »Največji izraz ljubezni je, biti poslušen Bogu.«   Iz življenja ... Sv. Alfonz Rodriguez se je rodil 25. julija 1533 v španskem mestu Segovia kot tretji izmed enajstih otrok v družini uglednega trgovca s suknom in volno. Na Alfonzovo duhovno življenje je poleg staršev že v rani mladosti močno vplival sv. Peter Faber, eden izmed ustanoviteljev Družbe Jezusove, ki ga je pripravljal na prvo obhajilo. Komaj je Alfonz začel študij na jezuitskem kolegiju, že se je zaradi očetove smrti moral vrniti in prevzeti njegovo trgovino. Poročil se je pri 25-ih letih in imel tri otroke, a so mu žena in otroci v času desetih let pomrli; propadlo mu je tudi trgovsko podjetje. Po mesecih samote in molitve je prosil za sprejem k jezuitom, ki pa so ga zaradi njegovih poznih 37 let ter pomanjkljive izobrazbe in slabega zdravja sprva zavrnili. Po dveh letih neuspešnega študija v Barceloni so ga sprejeli v red kot brata laika in še isto leto poslali v novi jezuitski kolegij v mestu Palma na otoku Majorka, kjer je več kot štiri desetletja opravljal službo samostanskega vratarja in bil do vseh ustrežljiv, pozoren. Tu je podobno, kot kasneje […]

Danes je praznik vseh svetih: tistih, ki jih je Cerkev uradno razglasila za svete in tistih, ki jih Cerkev uradno ni razglasila za svete, so pa pri Bogu v nebesih.  Vsi sveti so zapovedani praznik, kar pomeni, da naj bi se verniki tega dne udeležili sv. maše. In še nekaj: Na vse svete ima god vsak kristjan. Zato blagoslovljeno praznovanje godu! Iz življenja ...  Gre za starokrščanski praznik, na katerega se častijo vsi sveti. Izvor tega praznika je treba iskati v 4. stoletju na Vzhodu, ko so v Antiohiji prvo nedeljo po binkoštih praznovali praznik vseh svetih mučencev. V 7. stoletju je papež Bonifacij IV. v Rimu poganski tempelj Panteon, posvečen vsem bogovom, spremenil v cerkev svete Matere Božje in vseh svetih mučencev. Papež Gregor IV. (827-844) je praznik svetih prestavil na 1. november in ukazal, naj se ta dan slovesno praznuje v vsej Cerkvi. Ta praznik je Cerkev med drugim uvedla tudi zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Tega dne se spominjamo vseh rajnih, ki so sedaj pri Bogu - znane in neznane! Še posebej se spominjamo rajnih svetih, ki niso bili nikoli razglašeni za svetnike. V […]

Spomin vseh vernih rajnih ali Vernih duš dan je praznik, na katerega Cerkev izkazuje posebno spoštovanje do vseh rajnih in zanje moli. To je dan, ko naj bi šli obiskati grobove rajnih.   Iz življenja ... Pričevanja o tem, da so se rajnih spominjali pri mašni daritvi, najdemo sicer že iz 2. stoletja. A poseben praznik spomina vernih duš v vicah izvira šele šele iz leta 998, ki ga je uvedel opat sv. Odilo v benediktinskem samostanu Cluny v Franciji. Počasi se je to obhajanje na dan 2. novembra razširilo na vso Cerkev. Vesoljna Cerkev je ustalila spomin vseh rajnih šele leta 1311. Ta dan želi v nas okrepiti vero v vstajenje in v večno življenje, hkrati pa okrepiti našo povezanost z vernimi rajnimi v vicah, ki jim lahko pomagamo z molitvami in žrtvami. Opominja nas, da bomo nekoč tudi mi umrli, in spodbuja k bolj zavzetemu življenju v veri in ljubezni do Boga in bližnjega. Papež Benedikt XV. je leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše. Poleg tega je Cerkev mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah.   Gradiva: Razlika med praznikoma Vseh svetih in Vernih duš dan […]

Danes praznuje god večina tistih, ki jim je ime Karel, Karlo,  Karlina, Drago, Dragica. Slovesno je tudi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, katerega sozavetnik je sv. Karel Boromejski, obnovitelj Cerkve v duhu tridentinskega koncila.   Iz življenja ... Sv. Karel Boromejski je bil rojen 2. oktobra 1538 na gradu Arona ob italijanskem jezeru Lago Maggiore v lombardijski plemiški družini kot tretji izmed šestih otrok. Študij cerkvenega in posvetnega prava v Paviji, ki mu je sprva povzročal težave, je končal tako sijajno, da ga je njegov stric, papež Pij IV. leta 1559 poklical v Rim. Kot tajnik , odvetnik na papeškem dvoru in kasneje kot kardinal diakon si je pridobil velike zasluge pri upravljanju papeške države, še zlasti pa pri organizaciji in zadnjem sklicu Tridentinskega koncila (1545–1563). Ni vedel, kaj pomeni beseda počitek; le s petimi urami spanja na dan si je našel čas za molitev in nadaljnji študij filozofije ter teologije. Ko je leta 1562 umrl njegov starejši brat, se je moral Karel odločiti ali za zakonsko življenje ali za duhovni poklic. Po duhovnih vajah se je dokončno odločil za slednjega. Leta 1565 je postal milanski nadškof in prevzel škofijo, ki že osemdeset let ni imela svojega rezidenčnega škofa. To […]

Pri nas je ime Elizabeta zelo pogosto - tudi med svetnicami, medtem ko je ime Zaharija dokaj neznano.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta in sv. Zaharija sta starša sv. Janeza Krstnika. Po besedah sv. Luka »sta bila oba pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih.« Po njuni zaslugi, smo po Lukovem evangeliju, v dar dobili  dva čudovita hvalospeva: Marija je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, Zaharija pa se je zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus. Elizabeta je prihajala iz najodličnejšega duhovniškega Aronovega rodu, njen mož Zaharija pa je bil veliki duhovnik. Živela sta v hiši v vasi Ain Karem blizu Jeruzalema. Bila sta že v letih, a nista imela otrok. O dogodkih, ki so sledili, mojstrsko poroča sv. Luka v svojem evangeliju. Zahariji se je v templju prikazal angel Gabriel in mu napovedal rojstvo sina. Ker ni verjel, ga je doletela kazen, tako da je obnemel, vse dokler se ni zgodil napovedani radostni dogodek. Ko je minilo šest mesecev od Janezovega spočetja, je angel Gabriel v Nazaretu naznanil Devici Mariji, da bo rodila Božjega Sina. Po izročilu sta bili Elizabetina in Marijina mati sestri. Ko je Marija od angela Gabriela izvedela, da je njena […]

Sv. Vilibrord je imel svetniškega očeta. Je zavetnik Luksemburga ...   Iz življenja ... Sv. Vilibrord je bil rojen leta 658 v Northumbriji v Angliji v plemiški družini. Njegov oče sv. Vilgis, ki se je kmalu po njegovem rojstvu umaknil v puščavniško samostansko življenje, je svojega sina poslal v benediktinski samostan Ripon. Vilibrord je okoli leta 678 postal menih v irskem samostanu Rathmelsigi, pri tridesetih letih pa prejel mašniško posvečenje. Leta 690 je skupaj z nekaterimi sodelavci začel misijonsko delo v Friziji na levem bregu Rena. S podporo frankovskih vladarjev na eni strani in papeževo oporo na drugi strani ima velike zasluge za širitev vere na evropskem kontinentu tudi v kasnejših stoletjih. Papež ga je na izrecno željo Pipina II. posvetil v škofa, da bi tako utrdil položaj Cerkve na evropskem severu. Ob tej priložnosti je sv. Vilibrord prevzel ime Klemen. Postal je škof v Utrehtu, a stike z domovino je ves čas ohranil. Od tam je dobival prve sodelavce … Za časa življenja mu je uspelo pokristjaniti večji del Frizijcev. Umrl je 7. novembra 739 v samostanu Echternacht v Luksemburgu.   Upodobitve Upodabljajo ga kot škofa ali opata s knjigo, otrokom, palico s križem (čudežno naj bi priklical vodo […]

Bl. Janez Duns Scot velja za enega najvplivnejših sholastičnih filozofov in teologov, imenovan s častnim nazivom »pretanjeni učitelj« in »Marijanski učitelj«. Slednje predvsem kot pobožni zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena šele leta 1854.    Iz življenja ... Janezova domovina je Škotska, rojstni kraj pa Duns, ki leži ob meji z Anglijo. Rodil se je leta 1265 v premožni kmečki družini, ki je bila do frančiškanov zelo dobrodelna ob njihovem prihodu na Škotsko. S petnajstimi leti je vstopil v red manjših bratov, kjer je bil gvardijan njegov stric p. Elija Duns, in postal frančiškan. V duhovnika je bil posvečen leta 1291. Študiral je v Parizu, kjer je bil nekaj časa tudi profesor. Še prej je poučeval v Oxfordu in Cambridgeu, čisto nazadnje pa v Kölnu, kjer je tudi umrl 8. novembra 1308, najverjetneje  zaradi pljučnice. Pokopan je v kölnski minoritski cerkvi. Za blaženega je bil razglašen sorazmerno pozno, in sicer leta 1993 s strani papeža sv. Janeza Pavla II. 5 poudarkov bl. Janeza Duns Scota: Spoštuj drugačno mnenje od svojega. Bodi dobre volje. Bodi dosleden. Ljubi in moli Božjo mater Marijo. Ne pozabi na Boga. Pri spoznanju je dajal ljubezni prednost pred razumom. Njegov nauk […]

Danes se spominjamo obletnice posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki velja za prvo in prvotno papeževo stolnico. V Lateranu so papeži prebivali več stoletij, dokler se niso preselili v Vatikan. Še danes velja Lateran za sedež rimskega škofa - papeža.   O prazniku ... Po milanskem ediktu leta 313, s katerim je dal cesar Konstantin kristjanom v rimski državi svobodo, je papež Melkijad prejel lateransko palačo, v kateri je lahko prebival in zemljo ob njej, na kateri je začel graditi veličastno lateransko baziliko, posvečeno presvetemu Odrešeniku ali Janezu Krstniku ter Janezu Evangelistu. »Lateranska« se imenuje zato, ker so bile tamkajšnje stavbe prej last rimske rodbine Lateranov. Gradnjo lateranske bazilike je dokončal in posvetil papež sv. Silvester (314–335), in katerega rezidenca je postala. Sčasoma je postala stolnica v Rimu, sedež papežev kot rimskih škofov. Od 12. stoletja se je na Zahodu začelo praznovati posvetitev te nadbazilike, ki ji pravijo tudi »mati in glava vseh cerkva mesta Rim in vsega sveta«, kot piše na njenem pročelju. Tako velja lateranska bazilika za glavno cerkev vseh katoličanov, znamenje ljubezni ter edinosti s Petrovim stolom. V njej je bilo pet lateranskih koncilov. Lateranska bazilika je bila skozi zgodovino dograjena, njen današnji videz pa je iz […]

Sv. Leon I. Veliki je cerkveni učitelj in prvi papež v zgodovini, ki je dobil vzdevek »Veliki«. Zakaj?   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 400 v Toskani v Italiji. Ohranjenih je 96 njegovih govorov (pridig) in 173 pisem, iz katerih je razvidno, da se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem ter da je bil zelo izobražen. Bil je poznavalec rimske književnosti in govorništva, predvsem pa Svetega pisma in teologije. Leta 440 je bil izvoljen za papeža. Tedaj je bila Cerkev v težavah: od znotraj so jo razjedali razni krivi nauki, od zunaj pa napadi barbarskih ljudstev. Papež Leon je takoj na začetku svojega papeževanja poostril prihodnje razumevanje službe rimskih škofov. Poudaril je, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža nad vesoljno Cerkvijo božjepravnega izvora in da je papež vodnik enotnosti Cerkve. Zagovarjal je pravilno vero proti zmotnemu nauku dualističnega maniheizma in samoodrešilnega pelagianizma. Leta 451 je na kalcedonskem koncilu s posebnim pismom obsodil monofizitizem, češ da sta v Kristusu združeni obe naravi: božja in človeška. Ko so koncilski očetje prebrali pismo, so vzklikali: »To je vera očetov, to je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu«. Vse kaže, da je bil tudi dober diplomat, saj je kar dvakrat rešil […]

Znan je pregovor, da na martinovo »svet’ Martin nar’di iz mošta vin.«   Kdo je bil sv. Martin? Sv. Martin iz Toursa je v svojem življenju »prehodil pot« od poganskega vojaka do enega najbolj priljubljenih škofov vseh časov. Rodil se je okoli leta 315 na teritoriju današnjega Sombotela na Madžarskem. To pomeni, da se je rodil dve leti potem, ko je krščanstvo postalo svobodna vera v rimskem cesarstvu. Martinovi starši so bili pogani. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Pri dvanajstih letih se je začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen.   Razpolovitev plašča Proti svoji volji je postal vojaški častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. Pred mestnimi vrati je v mrzlem zimskem jutru zagledal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega spreobrnjenja. Iste noči se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan in začel »boj« je proti krivovercem.   […]

Sv. Jozafat Kunčević je  apostol oz. mučenec krščanske edinosti. Rekli so mu tudi "lovilec duš".   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 1580 v Ukrajini v pravoslavni družini. Pri krstu so mu dali ime Janez. Na lastno željo je že zelo mlad sprejel katoliško vero in postal duhovnik. Trudil se je za edinost z Rimom, v liturgiji pa ohranil vzhodni obred. Pri dvajsetih letih je vstopil v ukrajinski bazilijanski red in dobil redovno ime Jozafat. Bil je prvi novinec bazilijanske skupnosti v samostanu v Vilni in leta 1614 postal njegov predstojnik. V redovno skupnost je vnesel novo gorečnost. Rad je pomagal ubogim, s svojim molitvenim življenjem in pridigami je mnoge tako navdušil, da so mu rekli »lovilec duš«. Leta 1618 je bil imenovan za nadškofa v Polocku v Rusiji. Nasprotniki ekumenskega dela so ga  12. novembra 1623 na vizitacijskem potovanju v Vitebsku v Belorusiji ujeli in barbarsko mučili ter pobili s sekirami in meči. Njegove zadnje besede so bile: »Zakaj tolčete moje služabnike? Kaj so vam storili? Če mene iščete, sem tukaj.« Njegovo golo truplo so vrgli v reko Dvino. Verniki so njegove posmrtne ostanke častno pokopali. Danes počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu.   Upodobitve Sv. […]

Stanislav Kostka je mladi poljski svetnik. Zaradi svoje zvestobe študiju velja za zavetnika dijaške mladine. Kljub nasprotovanju svojega očeta in brata je vstopil k jezuitom, a bil pri njih le deset mesecev. Še pred osemnajstim rojstnim dnem je namreč umrl.   Iz življenja ... Sv. Stanislav Kostka se je rodil leta 1550 v ugledni plemiški družini na gradu Rostkowo na Poljskem kot drugi od petih otrok. Štirinajstleten je skupaj s svojim bratom prišel na Dunaj v jezuitsko šolo, da bi se posvečal klasičnemu študiju. V nasprotju s svojim bratom je bil navdušen nad duhovnim življenjem, veliko je molil in pogosto prejemal sveto obhajilo – že takrat je imel videnja Jezusa in Marije. Po nekaj mesecih je prosil za sprejem v red, a jezuiti avstrijske province so se (upravičeno) bali, da si bodo nakopali težave s strani Stanislavove vplivne poljske plemiške družine, ki je temu nasprotovala, in Stanislava zavrnili. Portugalski jezuit, ki je bil spovednik na dvoru, mu je svetoval, naj se pridruži nemški redovni provinci. Zato je pri petnajstih letih z Dunaja pobegnil preoblečen v preprosta oblačila v Nemčijo, kjer je deloval jezuit sv. Peter Kanizij. Slednji ga ni sprejel, čeprav je nedvomno prepoznal Kostkin klic, ampak ga je poslal […]

Hrvatje so marali na prvega uradno razglašenega hrvaškega svetnika čakati do leta 1970. Tedaj je papež Pavel VI. za svetnika slovensko razglasil hrvaškega frančiškana p. Nikolaja Tavelića.   Iz življenja ... Nebeški zavetnik hrvaškega ljudstva se je rodil okoli leta 1340 v Šibeniku na Hrvaškem v plemiški družini. Že kmalu je vstopil v frančiškanski red in bil leta 1365 posvečen v duhovnika. P. Nikolaj je v sedemdesetih letih 14. stoletja v Bosni kot misijonar spreobračal bogomile, to je krivoverce (veja katarov), v pravo vero. Tu je spoznal p. Deodata, s katerim se je leta 1383 odpravil v Sveto deželo in se naselil v frančiškanskem samostanu na Sionu. Naučil se je arabščine in se posvetil romarjem, ubogim in bolnim – vse pa je potekalo pod budnim očesom muslimanskih zavojevalcev. Po zgledu sv. Frančiška Asiškega je želel skupaj s svojima sobratoma p. Deodatom in p. Petrom iz Francije ter p. Štefanom iz Italije spreobrniti h krščanstvu jeruzalemskega voditelja Saracenov, to je voditelja muslimanskih Arabcev. Ta pa se je razjezil in ukazal, naj jih vržejo v ječo in mučijo, da se bodo odpovedali svoji veri. 14. novembra 1391 je p. Nikolaj skupaj s tremi sobrati muslimane javno pozval k spreobrnjenju v krščansko vero; […]

Sv. Albert Veliki je eden izmed redkih svetnikov z vzdevkom »Veliki«. Zanj pravijo, da je imel enciklopedično znanje. Čeprav je bil redovnik in kasneje celo škof, pa je na znanstvenem področju zaslovel predvsem kot naravoslovec. Velja za enega najvplivnejših nemških filozofov in teologov srednjega veka. Bil je učitelj sv. Tomaža Akvinskega.   Iz življenja ... Rodil se je okoli leta 1200 v Launigenu v augsburški škofiji. V Padovi je študiral umetnost in morda celo medicino, ko pa je spoznal redovnega predstojnika dominikancev, bl. Jordana Saškega, se je odločil za dominikanski pridigarski red in vstopil vanj. Ko je prejel duhovniško posvečenje, so ga predstojniki poslali v Nemčijo, da bi v tamkajšnjih samostanih uredil študijsko in znanstveno delo. Intelektualno  zelo nadarjen in izobražen je sv. Albert postal profesor na različnih evropskih univerzah. Najprej v Parizu, potem pa v Kölnu, kjer je bil med njegovimi učenci sv. Tomaž Akvinski, za katerega je predvidel veliko znanstveno prihodnost. Sv. Albert je kot prvi srednjeveški učenjak sprejel in pokristjanil Aristotelovo filozofijo, znan pa je tudi kot častilec Jezusovega Srca. Izvoljen je bil za provincialnega ministra v Nemčiji ter obiskoval brate, ki so živeli skromno in v revščini. Leta 1260 je bil imenovan  za škofa v »razpadajočem« […]

Žena, mati, kraljica, dobrotnica – so štiri besede, s katerimi najkrajše opišemo sv. Marjeto Škotsko, ki je vse življenje preživela v izgnanstvu in spreobrnila svojega moža h krščanstvu.   Iz življenja ... Marjeta Škotska se je rodila okoli leta 1045 v Reski na Madžarskem na gradu svoje tete, madžarske kraljice, kamor se je njen oče, angleški kralj Edvard II. zatekel. Ko je bila mala Marjeta stara okrog deset let, so se angleške politične razmere toliko uredile, da se je njena družina vrnila domov, a le za kratek čas. Kmalu se je morala ponovno umakniti, tokrat na Škotsko. Tam se je pri 24-ih letih poročila z nepismenim poganskim škotskim kraljem Malkolmom III.. Njegovo srce je omehčal blagodejen krščanski Marjetin vpliv, tako da se je spreobrnil in postal izredno občutljiv za krivice, usmiljen in velikodušen. Rodilo se jima je šest sinov in dve hčerki. Trije njuni sinovi so postali škotski kralji. Svojemu možu je vsa načitana pomagala tudi pri težjih vodstvenih stvareh dežele. Ljubil in cenil jo  je. Poleg ljubečega zakonskega in družinskega življenja je kraljevi par našel dovolj časa in sredstev, da je skrbel za svoje podanike, še zlasti za revne. Vsi so ju spoštovali. Na smrtni postelji je sv. Marjeta […]

Žena, mati, grofica, dobrotnica, tretjerednica – je pet besed, s katerimi najkrajše opišemo sv. Elizabeto Ogrsko, ki je umrla pri rosnih 24-ih letih.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta Ogrska ali Turinška se je rodila leta 1207 kot hči ogrskega kralja Andreju II. Že kot mala deklica je bila iz političnih razlogov zaročena s turinškim grofom Ludvikom IV. in se preselila na njihov dvor, kjer jo je vzgajala grofica Silvija. Sv. Elizabeta je močno napredovala tudi v duhovnem krščanskem življenju. Poročila se je pri 14-ih letih in srečno živela z možem, s katerim je imela tri otroke. Najmlajšega otroka mož ni več videl, ker je umrl v križarski vojni leta 1227. Sv. Elizabeta se je po moževi smrti še bolj posvečala duhovnemu življenju in pomagala revnim ter bolnim. Možev brat Raspe, ki je prevzel oblast v Turingiji, jo je pregnal z dvora, da bi zagotovil dediščino svojemu sinu. Odvzeli so ji tudi otroke. Sv. Elizabeta je kot tretjerednica vstopila v Frančiškov red in živela v pokori in siromaštvu. Umrla je 17. novembra 1231, stara komaj štiriindvajset let v Marburgu, kjer je tudi pokopana.   Upodabljanje Umetniki jo najpogosteje upodabljajo v knežji ali preprosti obleki s košaro vrtnic ali pri delih […]

Sv. Roza Filipina Duchesne je delovala kot redovnica misijonarka v Ameriki, kjer so jo imenovali "žena, ki stalno moli".   Iz življenja ... Rodila se je 29. avgusta 1769 v Grenoblu v Franciji v bogati vplivni družini. Sprva se je šolala v elitnem samostanu Sainte-Marie-d'en-Haut blizu Grenobla, ko pa se je začela zanimati za redovno življenje salezijank, jo je oče vzel iz šole in ji priskrbel številne učitelje, ki so jo poučevali na domu. Pri devetnajstih letih je na skrivaj brez vednosti staršev vstopila v samostan in tam ostala do francoske revolucije, ko je bil samostan zaprt (1792). Francosko revolucijo je preživela v podeželski hiši svojih staršev in delovala med ljudmi. Ustanovila je šolo za revne otroke, skrbela za bolnike in zapornike. Leta 1801 je pridobila dotrajane samostanske stavbe in poskušala nadaljevati redovno življenje, vendar je zanj pridobila le tri sestre. Zgradbe je na koncu dala na razpolago redovnicam Svetega Srca Jezusovega. Tako je spoznala njihovo ustanoviteljico sv. Magdaleno Zofijo Barat in postala njena najbližja zaupnica. Vstopila je v to redovno skupnost in leta 1815 dobila nalogo, da ustanovi samostan v Parizu. Pri 49-ih letih je skupaj s štirimi sestrami odpotovala v Ameriko, in se na koncu ustalila v Missouriju, […]

Sv. Matilda velja za eno glavnih mistikinj in podpornic čaščenja Srca Jezusovega. Iz življenja ... Sv. Matilda se je rodila leta 1241 na Saškem kot tretja baronova hči. Njena starejša sestra sv. Jedrt (god 16. november) je bila opatinja samostana Helfta. Ko jo je sedemletna Matilda z materjo obiskala, je želela tudi ona postati redovnica. V samostan je najprej prišla kot učenka, kjer se je izšolala pri sv. Jedrt, nato pa je vstopila v samostan kot redovnica. Sv. Matilda je bila v samostanu njena desna roka. Pela je tako lepo, da so ji rekli »Kristusov slavček«. Redovnice so jo imele rade. Bila je vesele narave, veliko je molila in še posebej goreče častila Srce Jezusovo. Mnogi so jo prosili za nasvet. Imela je videnja in mistična doživetja, ki so jih zapisale redovnice in jih izdale v knjigi Knjiga posebne milosti. Sv. Matildo so mučile razne bolezni, pa tudi duhovna zapuščenost. Zadnjih osem let je bila večinoma priklenjena na bolniško posteljo. Umrla je 19. novembra 1299 v Helfti v Nemčiji, stara skoraj 60 let. Upodobitve Umetniki sv. Matildo najpogosteje upodabljajo kot redovnico s knjigo, na kateri je golob. Zavetnica Sv. Matilda je zavetnica slepih. Gradiva: Sv. Matilda (v hr.) – 2:22 […]

Sv. Edmund je bil zadnji kralj Vzhodne Anglije in mučenec.   Iz življenja ... Sv. Edmund se je rodil na božič leta 841 v saški kraljevi družini. Potem ko se je kralj Oton odpovedal prestolu, ga je na božič leta 855 škof okronal za kralja Vzhodne Anglije. Star je bil le petnajst let, a je vladal zelo modro in pobožno. Skrbel je za revne, zlasti otroke in vdove. Leta 870 so njegovo kraljestvo napadli poganski danski roparji in jih mnogo poklali. Kralja Edmunda so odpeljali v ujetništvo pred svojega poglavarja. Ker se ni hotel odreči svoji krščanski veri, so ga mučili, golega obesili za drevo, bičali in na koncu prebodli s puščico in obglavili, podobno kot nekoč sv. Boštjana (god 20. januar). To se je zgodilo leta 870. Pokopan je v Bury Saitu, kjer je danski kralj Knut leta 1020 zgradil veliko opatijo.   Upodobitve Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot kralja s krono na glavi in šopom puščic v roki. Upodabljajo ga tudi skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodene s puščicami.   Zavetnik Sv. Edmund je zavetnik kraljev, žrtev mučenja; priprošnjik proti kugi.   Gradiva: Mučeništvo sv. Edmunda (v ang.) – 1:37 min: https://www.youtube.com/watch?v=ffV7DYAfQcQ   Sv. […]

Darovanje device Marije je pravzaprav spomin, ko je bila 21. novembra leta 543 posvečena cerkev sv. Marije Nove ob jeruzalemskem templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.   O prazniku ... Vzhodni kristjani slovesno praznujejo že od konca 7. stoletja ta praznik »posvetitve«, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zemeljskega življenja. Na Zahodu je praznik znan od 11. stoletja dalje. Leta 1472 ga je papež Sikst IV. vpeljal za vso Cerkev. O darovanju device Marije Sveto pismo ne poroča, pač pa ga omenja Jakobov protoevangelij. V njem je zapisano, da sta Joahim in Ana svojo triletno hči Marijo pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred njenim rojstvom. Dolgo namreč nista mogla imeti otrok. Marija se je rodila šele potem, ko se je Ana zaobljubila, da če bo rodila otroka, ga bo darovala službi v templju. Ker je bila molitev uslišana, je bila s tem zaobljuba izpolnjena. Po izročilu je Marija v templju služila vse do dneva Marijine zaroke z Jožefom (god 23. januar). To je že v 8. stoletju v Carigradu postal Marijin god.   Gradiva: Darovanje device Marije (v […]

Sv. Cecilija je ena najbolj priljubljenih svetnic. Priporočamo ji naše glasbenike, naš glas in glasbila, da bi lahko z njimi polepšali bogoslužje in tako slavili Boga!   Iz življenja ... Podobno kot življenjepisi drugih svetnikov iz prvih krščanskih stoletij, je tudi življenje sv. Cecilije prepleteno s številnimi legendami. Zanesljivo je živela v času papeža sv. Urbana I., to je v 3. stoletju, v Rimu. Pokopana je v Kalistovih katakombah, in to na častnem mestu, poleg grobnice papežev, kar pomeni, da je bila v krščanski skupnosti zelo cenjena. Mlada in lepa sv. Cecilija, iz premožne družine, se je proti svoji volji poročila s poganom Valerijanom. Prosila ga je, naj sprejme krščansko vero. Ko je na poročno noč videl angela, ki je varoval njeno čistost, se je spreobrnil in se dal krstiti, ter za krščanstvo navdušil tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta pokopavala mučence, kar je v času preganjanja kristjanov veljalo za hud zločin. Ker sta bila izdana, so ju prijeli, mučili in obglavili. Sv. Cecilija pa je njuni trupli pokopala in s tem padla v nemilost pri oblasteh. Ker se ni želela odpovedati krščanski veri, so jo dali sežgati, a plameni ji niso škodovali, tako da je umrla šele čez tri dni, […]

Sv. Klemen Rimski oz. sv. Klemen I. se je rodil sredi 1. stoletja v Rimu. Na čelu Cerkve je bil od leta 92 do 101, kot četrti papež, po sv. Petru, Linu in Anakletu I.   Pisec Prvega Klemenovega pisma Korinčanom Sv. Klemen se je v zgodovino vpisal predvsem s svojim pismom Korinčanom, ki je eden najstarejših krščanskih spisov. Iz njega je razbrati, da je imela Cerkev v Korintu probleme z nekaterimi prezbiteriji, ki so jih odpustili, in zaradi česar je nastal razkol v občini. Sv. Klemen je kot rimski škof vse vpletene pozval k ponižnosti in edinosti ter naročil, naj odpuščene prezbiterije ponovno zaposlijo.   Iz življenja ... Drugi podatki o njegovem življenju so zelo skopi. Nekateri ga povezujejo s sv. Pavlom, nekateri neposredno s sv. Petrom. Poleg tega, da je bil četrti papež, je o njem znano le to, da je bil po rodu helenistični Jud ter da je umrl kot mučenec nekje na Vzhodu, kamor ga je izgnal rimski cesar Trajan, ker je spreobrnil mnogo poganov v krščansko vero. Legenda pripoveduje, da so ga vrgli v morje s sidrom okrog vratu. Slovanska apostola sv. Ciril in Metod sta njegove relikvije našla in jih prinesla v Rim.   […]

Danes godujejo sv.  Andrej Dung Lac in drugi vietnamski mučenci.  Ko se je v Vietnamu v 18. stoletju začelo utrjevati in širiti krščanstvo, so se tam začela množična preganjanja kristjanov in mučeništva.   Iz življenja … Andrej Dung je bil rojen leta 1795 v revni nekrščanski družini v Vietnamu. Tri leta je bil katehet, potem pa se je odločil, da za duhovniški poklic. Po študiju teologije je leta 1823 prejel mašniško posvečenje in postal župnik v Ke-Damu. To so bili izjemno nevarni časi, ko je cesar Minh Mang preganjal vse kristjane. Andrej je bil ujet leta 1835, a je bil po vplačilu odkupnine s strani njegove župnijske skupnosti, ponovno izpuščen. Z novim imenom Lac in novo skupnostjo si je obetal nov začetek. 10. novembra 1839 so ga zopet prijeli in po vplačilu odkupnine ponovno izpustili. Kmalu so ga prijeli tudi tretjič, a tokrat deportirali v zapor v Hanoju, kjer so 21. decembra 1839 po daljšem mučenju obglavili.   Razglašeni za svete Andrej Dung Lac je bil leta 1900 razglašen za blaženega. Leta 1988 ga je sv. papež Janez Pavel II. (god 22. oktober) razglasil za svetnika, skupaj s 116 drugimi vietnamskimi žrtvami preganjanja od 16. do 19. stoletja. Med njimi je osem škofov, […]

Sv. Katarina Aleksandrijska je ena izmed 14-ih pomočnikov v stiski. Spomin nanjo je ohranjen tudi v naših ljudskih pesmih.   Iz življenja ... Njen življenjepis je prepleten z legendami, ki jo prikazujejo v zelo lepi podobi. Sv. Katarina je živela v 3. stoletju v Aleksandriji v Egiptu. Bila je iz ugledne družine, nekateri pravijo, da celo iz kraljevske. Bila je zelo lepa in izobražena o delih največjih filozofov in antičnih učiteljev. O krščanski veri jo je poučil puščavnik in jo krstil. To je bil čas treh cesarjev, ki so si razdelili veliko rimsko cesarstvo. Aleksandrija se je nahajala v cesarstvu Maksimina II., ki je preganjal kristjane. Sv. Katarina je pred cesarjem protestirala, ker preganja kristjane. Da bi jo spametoval, jo je cesar postavil pred učene filozofe in govornike, sam pa ji obljubljal darila in jo celo zasnubil. Ker je sv. Katarina vse učene može prepričala za krščanske vrednote, jih je cesar dal usmrtiti, njo pa mučiti. Ker se ni želela odpovedati krščanski veri, jo je obsodil na smrt s kolesi. Njeno telo so angeli odnesli na Sinaj, kjer je še danes samostan, ki je posvečen njej in kjer iz njenega groba teče zdravilno olje.   Zavetnica Sv. Katarina je zavetnica […]

Sv. Leonard Portomavriški je največji pridigar 18. stoletja. Močno je pospeševal Marijino češčenje in pobožnost križevega pota.   Iz življenja ... Rodil se je leta 1676 v italijanskem mestu Porto Maurizio, blizu današnjega San Rema. Pri krstu so mu dali ime Pavel Hieronim. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa na Gregoriani, kjer se je leta 1696 pridružil prenovljenemu frančiškanskemu redu manjših bratov in dobil ime Leonard. Frančiškanski red ima danes tri moške veje (frančiškani, minoriti, kapucini). Leta 1702 je bil posvečen v duhovnika. Kot frančiškan se je odločil za strožji način življenja, vdan molitvi in kontemplaciji, velik asket in spokornik. Več kot štiri desetletja je vodil ljudske misijone in bil znan pridigar. O njem je sv. Alfonz Ligvorij (god 1. avgust) izjavil: »Je največji pridigar našega stoletja«. Ljudje so ga radi poslušali, čeprav jim je kazal ogledalo njihovih napak. Celo z vozički so mu vozili bolnike. V jubilejnem letu 1750 je pridigal v Rimu, postavljal križe na javnih mestih, celo v rimskem Koloseju. Sam je poskrbel za skoraj šesto križevih potov po Italiji, kot uspešen pripomoček za krepostno življenje. Prizadeval si je za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Umrl je kmalu po velikem jubileju, 26. novembra 1751 […]

Danes se spominjamo sv. Virgila, benediktinskega meniha in salzburškega škofa, ki je pomemben za nas Slovence.   Iz življenja ... Sv. Virgil je bil rojen okoli leta 700 v plemiški družini na Irskem. V mladosti je bil deležen najboljše izobrazbe in odraščal v opatiji. Leta 743 se je v njem prebudila velika želja, da bi bil misijonar in še istega leta zapustil rodni otok … Najprej je kot menih oznanjal evangelij v Franciji, nato pa na Bavarskem, Koroškem, Štajerskem in v Panoniji. Po mučeniški smrti sv. Bonifacija, apostola Nemčije, je bil leta 755 posvečen za škofa v Salzburgu, v današnji Avstriji. Sv. Virgil je bil eden najbolj učenih mož svojega časa. V matematičnih znanostih je bil tako dober,  da so ga rojaki imenovali kar »geometer«. Znan je bil tudi po svojih literarnih dejavnostih. Ustanovil je več benediktinskih samostanov, ki so postali pomembna živa središča duhovnega življenja in kulture. Sv. Virgil je na prošnjo karantanskega kneza Boruta okrog leta 755  poslal sv. Modesta s skupino duhovnikov na Koroško, ki si je izbral sedež pri Gospe Sveti. Zaradi te okoliščine je dobil naziv »apostol Koroške (Karantanije)«. Njegova blaga »irska« metoda misijonarjenja je našim deželam prinesla krščanstvo brez meča in nasilja, s poukom in […]

Bil je učenec sv. Bernardina Sienskega in odličen pridigar.   Iz življenja … Rodil se je leta 1394 kot najmlajši izmed osemnajstih otrok v italijanski pokrajini Marke, v kraju Monteprandone. Pri krstu so mu dali ime Dominik. V Perugi je študiral pravo, kjer se je lahko srečal s sv. Janezom Kapistranom. Potem ga je pot vodila v Assisi, do Porcijunkule, kjer je leta 1415 vstopil v noviciat reda manjših bratov, in kjer je dobil redovno ime Jakob. Po končanem študiju teologije je bil posvečen v duhovnika. Spal je tri ure na dan. Živel je tako ostro in spokorno, da ga je celo njegov učitelj sv. Bernardin Sienski opominjal k večji zmernosti. Veliko je bral in študiral. Izkazal se je kot dober pridigar, zato je neutrudno potoval po italijanskih deželan in oznanjal. Sčasoma se je področje njegove dejavnosti razširilo tudi na druge evropske dežele. Bil je pridigar spokornosti, velik prijatelj in zagovornik ubogih. Prizadeval si je za ustanovitev posojilnic, s katerimi so pomagali revnim in jih tako rešili oderuških obresti raznih »bančnikov«. Leta 1456 je pomagal sv. Janezu Kapistranu v obrambi Beograda pred Turki. Papeži so mu zaupali službe apostolskega nuncija in generalnega vizitatorja. Spodbujal je prenovo reda manjših bratov k bolj zavzetemu […]

Bl. Bernard Frančišek de Hoyos je prvi apostol Srca Jezusovega v Španiji.   Iz življenja ... Rodil se je leta 1711 v španskem mestu Valladolid. Zelo mlad, še ne petnajstleten, je vstopil k jezuitom. V času noviciata sta bila za svetnika razglašena dva jezuita, ki sta bila študentom postavljena za vzor: sv. Alojzij Gonzaga in sv. Stanislav Kostka. Bl. Bernard je bil zelo dober učenec z bogatim duhovnim življenjem. Pri dvaindvajsetih letih je čutil, da je njegovo poslanstvo širiti češčenje Svetega Srca Jezusovega. Širil je njegove slike in besedila, ustanavljal bratovščine in družbe v čast Srca Jezusovega, prosil, naj govorijo in pridigajo o tem, pisal in naslavljal pisma škofom, celo kralju Filipu V., da bi pri Svetem sedežu podprli predlog za poseben liturgični praznik Srca Jezusovega. Januarja leta 1735 je bil posvečen v duhovnika, 29. novembra istega leta pa je umrl zaradi tifusa. Leta 2010 je bil razglašen za blaženega.   Upodobitve Umetniki ga upodabljajo kot mladega jezuita v pobožnem zrenju Srca Jezusovega.   Molimo Blaženi Bernard Frančišek de Hoyos, ti, ki si imel veselje gledati Presveto Srce Jezusovo in premišljevati, kako goreče ljubi človeka, svoje stvarstvo, do zadnjega utripa svojega srca, posreduj pri Kristusu za nas, da bi lahko […]

Apostol Andrej ribič, pridigar in mučenec je priljubljen svetnik na slovenskih tleh. Je glavni zavetnik mariborske nadškofije.   Iz življenja ... Apostol Andrej je večkrat omenjen v Svetem pismu: pri pomnožitvi kruha; ko so Grki želeli videti Jezusa ob njegovem slovesnem prihodu v Jeruzalemu. Po vnebohodu in binkoštih ga Sveto pismo ne omenja več, za razliko od drugih apokrifnih spisov, ki ga pogosto omenjajo.   Iz Svetega pisma Apostol Andrej je bil brat sv. Simona Petra. Oba sta bila ribiča ob Genezareškem jezeru, živela pa sta v Kafarnaumu. V evangelijih piše, da je bil Andrej prvi izmed apostolov, ki jih je Jezus poklical, zato ga vzhodna Cerkev imenuje Prvopoklicani. Sprva je sledil sv. Janezu Krstniku, ki je oznanjal Mesijev prihod. Ko je Janez Krstnik v Jordanu pokazal na Jezusa in rekel: »Glejte, Božje Jagnje«, sta sv. Andrej in sv. Janez zapustila Krstnika in začela slediti Jezusu. V evangelijih piše, da je sv. Andrej šel do svojega brata Simona, ki se bo pozneje imenoval Peter (Skala), in mu rekel: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41).   Po binkoštih Po binkoštih je Andrej najprej oznanjal veselo oznanilo skupaj s svojim bratom. Kasneje so ga misijonarska potovanja vodila po raznih krajih okoli Črnega morja in […]