Na današnji dan Cerkev se s skupnim praznikom spominjamo vseh treh nadangelov oz. božjih poslancev s posebnimi nalogami, ki jih omenja Sveto pismo: sv. Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Na ta dan so namreč posvetili rimsko cerkev sv. Mihaela, katerega praznik je znan že v 5. stoletju. Molimo O, vi, sveti nadangeli, pridite s svojimi trumami in svojo močjo! Pokažite nam, ljudem, svojo moč in pomoč, da se nam srce razvname v Božjo čast in v čast Marijino, vaše in naše Kraljice. Amen. Sv. Mihael Sv. Mihael pomeni »Kdo je kakor Bog?« Nadangel Mihael je v Svetem pismu omenjen petkrat, najpogosteje v Danielovi knjigi. Še posebno je pomembno besedilo v knjigi Razodetja (Raz 12,7-9), zaradi katerega Mihael velja za vrhovnega angela in kneza nebeške vojske. V Stari zavezi je češčen kot varuh izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa kot zavetnik umirajočih, ki tehta ob smrti duše. Molimo Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha. Ukroti naj ga Bog, ponižno zato prosimo. In ti, vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.   Nastanek te molitve Papež Leon […]

Sv. Hieronim je eden od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. Rodil se je okoli leta 345 v mestu Stridonu v rimski Dalmaciji, ki je po vsej verjetnosti ležalo na Krasu.   Iz življenja ... Hieronim se je rodil v krščanski družini. Imel je še mlajšega brata, ki je kasneje postal puščavnik in sestro, ki je postala spokornica. Študirat je prišel v Rim, kjer ga je po solidni pripravi krstil papež Liberij. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Poln nemirnega duha se je odpravil na številna potovanja po Evropi ter prispel v sirsko Antiohijo, kjer je živelo mnogo učenih puščavnikov in menihov. Živel je asketsko ter se učil hebrejščine in grščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se je vrnil v Rim, kjer je užival glas učenega človeka. Postal je svetovalec in tajnik papeža Damaza I. (zato je pogosto upodobljen kot kardinal), od katerega je dobil zaupano nalogo, da prevede celotno Sveto pismo v latinski jezik. Po Damazovi smrti se je vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan in se še naprej posvečal Svetemu pismu in širjenju asketskega načina življenja vse do svoje smrti. Hieronimov prevod se imenuje »Vulgata« […]

Sv. Terezija Deteta Jezusa je živela kratko, skrito in zelo preprosto življenje, po smrti in objavi njenih spisov pa je postala ena najbolj priljubljenih svetnic. Na smrtni postelji je obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. Leta 2015 sta bila za svetnika razglašena tudi njena pobožna starša (god 12. julija). Iz življenja ... Sv. Terezija Deteta Jezusa se je rodila kot Marija Terezija Frančiška 2. januarja 1873 kot deveti otrok dokaj premožnih zakoncev Ludvika (urar in draguljar) in Zelije Martin (izdelovalka čipk) v francoskem mestu Alençn. Po materini smrti se je oče vdovec preselil s svojimi petimi preživelimi hčerami v Lisieux. Kot deklica je v svojem duhovnem življenju čudežno napredovala. Po zgledu svojih starejših sester je želela takoj vstopiti v karmel, a je morala čakati do šestnajstega leta. Šele tedaj je lahko vstopila v karmeličanski red v Lisieuxu z redovnim imenom svoje vzornice, sv. Terezije Avilske.   Sv. Terezija Deteta Jezusa je živela kratko, a zelo intenzivno in globoko duhovno življenje. Kmalu je ugotovila svoj poklic: na skrivaj moliti in svoje trpljenje žrtvovati za duhovnike, pozabiti nase in delati majhna dela ljubezni, ker ni verjela, da bi lahko opravljala velika dela. Prebrala je dela sv. Janeza od Križa, […]

Cerkev danes obhaja spomin svetih angelov varuhov. Prav je, da se kdaj vprašamo: Kakšen je moj odnos z angelom varuhom, ki ga je Gospod poslal, da bi me varoval in spremljal na poti? Ga poslušam? Mu zjutraj zaželim dobro jutro? Mu rečem: 'Varuj me med spanjem'? Se z njim pogovarjam? Ga vprašam za nasvet? O prazniku ... Sveti angeli varuhi so duhovna bitja, o katerih Sveto pismo pogosto govori. Kristjani so že v 3. in 4. stoletju začeli angelom varuhom izkazovati posebno češčenje in se jim tudi priporočati v molitvi. Sv. Bazilij Veliki je v 4. stoletju učil, da ima »vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.« Sv. Bernard iz Clairvauxa je v 12. stoletju učil, da so angeli varuhi dokaz, »da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč« in da nam zato postavljajo »ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodili«. Poseben praznik angelov varuhov je nastal v 15. stoletju v Španiji, papež pa ga je leta 1670 razširil na vso Cerkev in nastavil na 2. oktober. Katekizem Katoliške cerkve o angelih varuhih uči to, kar piše in poudarja Sveto pismo: »Od otroštva […]

Obstajata dva sv. Evalda, ki sta se rodila v istem kraju, oba bila redovna brata ter mučeništvo pretrpela na isti dan. Enega so zaradi njegove barve las poimenovali »Črni«, drugega pa »Beli« Evald.   Iz življenja ... Črnolasi in plavolasi sv. Evald sta bila rodna brata, bratranca ali zgolj brata po veri. Šolala sta se na Irskem. Zlasti črnolasi Evald je bil odličen poznavalec Svetega pisma, oba pa sta bila zelo pobožna in pogumna. Proti koncu 7. stoletja so ju poslali kot oznanjevalca na pogansko Saško, da bi tam misijonarila. Evangelij sta oznanjala tako goreče, da ju tudi grožnje razjarjenih poganov niso mogle odvrniti od njunega dela. Ko sta nekoč spet pridigala, so ju napadli. Plavolasega Evalda so ubili z mečem, črnolasega pa so ubili po strašnem mučenju. Njuni trupli so vrgli v reko. To se je zgodilo 3. oktobra leta 693 v Dortmundu. Legenda pravi, da je voda trupli nesla proti toku in da ju je obdajal svetel sij, da so ju lahko našli in pokopali. Pozneje je frankovski kralj Pipin dal njuni trupli prepeljati v Köln, kjer so ju v srednjem veku zelo častili.   Gradiva: Dva Evalda (v ang.) - 2:51 min: https://gloria.tv/post/LKzR94hFCbVp4rvz6mFZLxpRD   Pripravila: dr. Brigita R. […]

4. oktobra obhajamo god sv. Frančiška Asiškega, ki je ustanovitelj reda manjših bratov, klaris in tretjega reda. Znan je po svojem uboštvenem življenju in spoštljivem sobivanju s Stvarstvom. Je tudi prvi (pri)znani primer svetnika s Kristusovimi ranami. Iz življenja ... Sv. Frančišek se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot Janez Bernardone, a so ga vsi klicali Frančišek (Francesco). Njegova mati Pika je bila Francozinja, oče Peter pa premožen trgovec s suknom. Frančišek je do svojega štiriindvajsetega leta živel precej lahkomiselno življenje. Očetu je pomagal pri prodaji blaga, njegova glavna »dejavnost« pa so bile zabave in druženje s prijatelji. Povsod je moral biti glavni, »kralj zabave«. Mladi Frančišek si je zelo želel postati vitez, a je bil kmalu ujet v vojni s Peruggio in imel v ječi eno leto časa za razmislek o svojem življenju. Po prihodu iz ječe je zabave zamenjal s samoto v naravi in z druženjem s siromašnimi ljudmi, zlasti z gobavci. Potem pa pride do popolnega preobrata v njegovem življenju. V svoji duši je slišal Božji klic in se mu odzval. Med molitvijo v napol razpadli cerkvici sv. Damijana sliši Jezusov glas s križa: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Njegovi prvi »nalogi« sta bili […]

5. oktobra praznujemo god sv. Marije Favstine Kowalske, poljske redovnice in mistikinje, ki je spodbujala pobožnost, znano kot Božje usmiljenje.   Iz življenja ... Sv. Favstina se je rodila 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni družini v poljski vasi Glogowiec. Pri krstu so ji dali imel Helena. Dvajsetletna je vstopila v Kongregacijo sester Marije Usmiljenja in prejela redovno ime Marija Favstina. Po raznih samostanih je vse življenje opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Ta preprosta in skromna redovnica je po posebni božji milosti postala glasnica Božjega usmiljenja. Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Iz njegovega srca sta prihajala dva snopa žarkov v obliki krvi in vode. Jezus se ji je prikazal in razodel v več videnjih, ter ji naročil naj širi češčenje Božjega usmiljenja, rožni venec in litanije Božjega usmiljenja. Sv. Favstina je imela tudi druge nadnaravne milosti, kot npr. prerokovanje, branje človeških src, stigme, videnja in drugo. Zaradi tuberkuloze je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Za njo je ostal njen dnevnik, ki ga je začela pisati leta 1934. Iz njega veliko izvemo o sami sv. Favstini in o pobožnosti Božjega […]

Sv. Bruno je ustanovitelj najstrožjega reda v Katoliški Cerkvi, to je kartuzijanskega reda. Danes je v svetu samo 22 kartuzij, od tega pet ženskih, s skupaj približno 380 redovniki in redovnicami. Ena izmed njih je na naših tleh v Pleterjah.   Iz življenja ... Sv. Bruno se je rodil okoli leta 1030 v Kölnu v plemiški družini. Po študiju in mašniškem posvečenju je bil več kot dvajset let voditelj stolniške šole v Reimsu. Poučeval je teologijo, filozofijo ter latinski in grški jezik. Ponujeno škofovsko čast je zavrnil. Ker mu ni bilo všeč posvetno življenje, v katerem so vladali razkošje, korupcija, pohlep, je vstopil k benediktincem, a jih je zapustil, ker se mu je zdelo življenje v njem preveč lagodno, premalo strogo. Leta 1084 se je sv. Bruno po vrsti hudih razočaranj umaknil v Grenoble (Francija), kjer je medtem postal škof njegov nekdanji učenec Hugo. Ta mu v samotni neprehodni dolini podaril košček zemlje z imenom Chartreuse, kjer je sv. Bruno s svojimi somišljeniki ustanovil naselbino samotarjev, v kateri je združil samotarski in skupni način življenja. Vsak menih je imel svojo celico, trikrat na dan so se zbrali v cerkvi pri korni molitvi. Živeli so v popolnem molku. V svojih celicah […]

Praznik rožnovenske Matere Božje je pravzaprav spomin na zmago krščanske vojske nad Turki v znameniti pomorski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.   O prazniku ... Zmago v tej bitki so kristjani s papežem Pijem V. pripisovali goreči molitvi rožnega venca, v kateri so prosili Marijo pomoči. Papež Pij V. je namreč katoliške vernike pozval k molitvi rožnega venca, v kateri so prosili Marijo pomoči. To zmago so pripisovali molitvi rožnega venca. Na dan odločilne bitke 7. oktobra 1571 so se namreč zbrale bratovščine rožnega venca in goreče molile to molitev. Poznejši papeži, zlasti Leon XIII., ki je napisal kar 16 okrožnic o rožnem vencu, so to molitev pospeševali. Papež Leon XIII. je oktober uvedel kot mesec rožnega venca. K širjenju te molitve so prispevala tudi prikazovanja v Lurdu in Fatimi ter stiske krščanskega ljudstva.   Molitev rožnega venca Molitev rožnega venca se je izoblikovala ob koncu 16. stoletja in je obsegala tri dele po 50 Zdravamarij. Ta oblika je ostala nespremenjena do konca 20. stoletja, ko je papež sv. Janez Pavel II. dodal še četrti, t. i. svetli del, za razumevanje in bolj pobožno molitev rožnega venca pa je leta 2002 izdal Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije.   Veseli […]

Sv. Simeon, prerok in svetopisemski mož, ni bil duhovnik.   Iz življenja ... Sv. Simeon je bil star pravičen in bogaboječ človek - laik, ki je živel v Jeruzalemu in mu je bilo prerokovano, da ne bo umrl prej, dokler ne bo videl Jezusa. In dočakal je ta dan ter prerokoval, da je Jezus luč v razsvetljenje poganov. Sv. Luka je zapisal (Lk 2,25-35): In ko so starši prinesli dete Jezusa (v tempelj) …, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev …«   Potem ko je bil Simeon kot predstavnik starozaveznega ljudstva prepoznal Jezusa kot Mesija, je blagoslovil Marijo in Jožefa ter rekel Mariji, da je Jezus postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje in da bo njeno lastno dušo presunil meč bolečin.   Upodobitve Umetniki Simeona upodabljajo kot starčka z malim Jezusom v naročju. Zavetnik Sv. Simeon je zavetnik Zadra (Hrvaška), za blagoslov otrok.   Gradiva: Sv. starec Simeon (v hr.) - 2:26 min: https://www.youtube.com/watch?v=KjQxZqFWn3E   Pripravila: dr. Brigita R. Perše  

»Kakor se sončna ura ravna po SONCU, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi, Gospod, če me le hočeš sprejeti in me voditi.« (J. H. Newman) Iz življenja ... Sv. Janez Henrik Newman (John Henry Newman) je bil rojen 1801 v Londonu kot najstarejši sin bankirja. Njegov oče je bil član prostozidarske lože, mati pa kalvinske vere. Janez Henrik je že kot otrok je temeljito prebral Biblijo. Pri 16 letih je pod vplivom anglikanskega teologa Thomasa Scotta doživel svoje »prvo spreobrnjenje«. Po študiju literature, matematike, prava in nato še teologije na Oxfordu ter nekaj letih profesure je bil leta 1825 posvečen v duhovnika v anglikanski Cerkvi. Postal je vikar univerzitetne cerkve v Oxfordu. S svojimi poglobljenimi in bogatimi pridigami je nato osem let poučeval in vzgajal svoje poslušalce, zlasti študente in učitelje. Newman je objavil pridige v seriji knjig, v katerih se je zavzemal za anglikansko cerkev kot srednjo pot (»via media«) med protestantizmom in Katoliško cerkvijo, zaradi česar je zaslovel po vsej državi, a postal sumljiv pri hierarhiji. Želel je prenoviti anglikansko državno Cerkev z vrnitvijo k izvirom. Prenova je kasneje dobila ime oxfordsko gibanje. Leta 1842 se je Newman umaknil iz javnega življenja in se po […]

Sv. Daniel Combani, misijonski škof, je deloval kot misijonar v Sudanu, kjer je pred njim oral ledino slovenski svetniški kandidat Ignacij Knoblehar. Nekajkrat sta se osebno srečala. Ustanovil je misijonski redovni skupnosti kombonijance in kombonijanke, ki imajo danes več kot 4000 članov po vsem svetu.   Iz življenja ... Sv. Daniel Combani se je rodil 15. marca 1831 v kraju Limone ob Gardskem jezeru v Italiji. Bil je edini preživeli od osmih otrok pobožne družine. Spodbudo za misijon v Afriki je dobil v šoli od duhovnika Nicola Mazza. Študiral je teologijo, medicino in mnoge tuje jezike. Leta 1854 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1864 je sestavil misijonski za evangelizacijo Srednje Afrike, ki je med drugimi vključeval oznanjevanje evangelija s pomočjo domačih afriških duhovnikov in sodelavcev ter osvoboditev od suženjstva. Leta 1867 je našel priložnost, da je papežu Piju IX. predstavil svoj program, in v Veroni odprl svoj misijonski zavod za Afriko, iz katere so se razvili redovniki kombonijanci, in odprl svojo prvo podružnico v Kairu. Naslednje leto je iz zvestobe papežu zavrnil državno čast in več let potoval po Evropi, da je zbral sredstva za svoje misijonske projekte. Na 1. vatikanskem koncilu je sodeloval kot svetovalec veronskega škofa in […]

Odprl 2. vatikanski koncil.

Na vprašanje o svojih prihodnjih načrtih je Carlo Acutis, ki je umrl 12. oktobra 2006 pri 15 letih zaradi levkemije, odgovoril: »Vedno biti združen z Jezusom – to je moj življenjski načrt«.     Iz življenja ... Bl. Carlo Acutis se je rodil leta 1991 v Londonu, kjer so delali njegovi starši, potem pa se je družina vrnila v Italijo.  Bil je običajen fant, vesel, miren, iskren, rad je pomagal drugim in se družil, imel je prijatelje. Izredno nadarjen je bil za delo z računalniki. Rad je programiral in tehnološko znanje uporabljal za širjenje lepega sporočila naše vere. Odkar je prejel prvo sveto obhajilo, se je vsak dan udeležil svete maše in veliko premolil. K spovedi je hodil tedensko. Popolnoma ga je prevzela ljubezen do Boga in svete evharistije. Eden od njegovih največjih informatičnih podvigov je bil povezan prav s slednjim: katalogizacija ehvarističnih čudežev iz vsega sveta. Projekt je začel pri 11. letih. Tedaj je starše prosil, da so ga začeli voziti po vseh svetih krajih, kjer so se zgodili evharistični čudeži, ki so priznani od Cerkve. Po dveh letih in pol je končal s projektom. Uspelo mu je obiskati več kot 136 krajev evharističnih čudežev in ustvariti spletno stran […]

Aleksandrino Mario da Costa je sv. papež Janez Pavel II. leta 2004 razglasil za blaženo.   Iz življenja ... Bl. Aleksandrina se je rodila 30. marca 1904 kot nezakonski otrok v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Z materjo in sestro je živela v hiši stricev. Ko je bila stara 14 let, so v hišo nasilno vdrli trije moški in hoteli dekleta zlorabiti. Aleksandrina je skočila skozi okno štiri metre globoko in na dvorišču pobrala velik kos lesa, ter se z njim vrnila v sobo in pogumno pregnala napadalce. A zaradi posledic tega padca je bilo njeno zdravje iz dneva v dan slabše ... Leta 1925 jo je paraliza položila v posteljo. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. Od leta 1942 (to je dobrih 13 let) ni razen vsakodnevne hostije zaužila ne hrane ne pijače. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje, so vzor svetosti. Ko je ohromela, je skoraj tri leta neprestano prosila za čudežno ozdravljenje in se zaobljubila, da bo v primeru uslišanja postala misijonarka. Ko je […]

Sv. Kalist velja za enega najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. Papeževal je pet let (217-222), najbolj znan pa je po t. i. »Kalistovih katakombah« v Rimu, ki jih je upravljal preden je postal papež.   Iz življenja ... O sv. Kalistu je znano, da se je rodil kot suženj leta 155 v Rimu. Kot osvobojenec je bil po nedolžnem kaznovan zaradi poneverbe denarja na bičanje in prisilno delo v rudnikih na Sardiniji. Osvobodila ga ugledna Rimljanka Marija z drugimi kristjani. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je poklical v Rim in posvetil v diakona. V upravo mu je izročil pokopališče, danes tako imenovane »Kalistove katakombe« ob stari Apijski cesti. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa za reveže in trpeče kristjane. Po smrti papeža Zefirina so ga izvolili za papeža. Kot papež je ostal ponižen, ohranil pa je velik čut za reveže in zapostavljene. Hipolit in Teritulijan sta mu zamerila, ker je bil prizanesljiv do tistih, ki so odpadli od krščanske vere in se kasneje vrnili vanjo, kakor tudi do nekaterih krivovercev. Nestrpnost do Kalista se je povečevala, tako da ga je razjarjena množica vrgla skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje. […]

Sv. Terezija Avilska oz. Terezija Velika je prenoviteljica karmeličanskega reda, pisateljica, mistikinja in prva cerkvena učiteljica. Zaupajmo Bogu, ki nas ljubi bolj, kot se sami. Iz življenja ... Sv. Terezija se je rodila v španskem mestu Avila leta 1515 v družini s številnimi otroki. Njen ded je bil spreobrnjen kristjan iz judovske vere. Njen oče, ki je bil trgovec, si je kupil plemiški naziv. Poročil se je dvakrat. V prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretji otrok iz drugega zakona. Ko ji je pri dvanajstih letih umrla pobožna mati, se je začela duhovno obračati na Božjo Mater Marijo. Že v otroških letih je bila navdušena nad življenjepisi svetnikov. Mislila je, da zaradi svoje vesele narave, ne bo rešila duše. Dvajsetletna je vstopila v karmeličanski samostan, kjer pa je vseh 150 redovnic živelo dokaj povprečno duhovno življenje. Terezija je vedno bolj spoznavala, da vodila znotraj reda niso dovolj stroga. Pri štiridesetih letih je začela novo življenje, kateremu je sledilo vse več sester. Ustanovila je prvi reformirani samostan t. i. bosonogih karmeličank in kasneje še druge. Obiskala je mnoge karmeličanske samostane in izvaja reformo reda, tako ženskega kot moškega. Pri tem je imela podporo znanega […]

Francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque je pobudnica češčenja Srca Jezusovega, h kateremu jo je spodbujal sam Jezus v več videnjih.   Iz življenja ... Sv. Marjeta M. Alacoque se je rodila leta 1647. Pri osmih letih ji je umrl oče, zato jo je mati izročila v vzgojo klarisam v Charolles. Ker je v samostanu zbolela, jo je mati po dveh letih vzela domov. Štiriindvajsetletna je vstopila v red sester Marijinega obiskanja v Paray-le Monial, kjer je živela do svoje smrti. Šla je skozi mnogo preizkušenj, a postopoma so jo sosestre vedno bolj cenile in tako je postala celo učiteljica novink. Umrla je leta 1690, stara komaj triinštirideset let. Za Katoliško Cerkev je sv. Marjeta pomembna kot pospeševalka češčenja Srca Jezusovega. V samostanu je imela mnogo videnj. Leta 1673 je imela videnje Jezusa, v katerem jo je prosil, naj Cerkev počasti njegovo Presveto Srce in se mu posveti. Leta 1675 je prejela tudi Božje obljube in navodila glede obhajanja devetih prvih petkov, na katere naj verniki zapored prejemajo sveto obhajilo. Sv. Marjeta se je z vsem srcem posvetila pobožnosti Srca Jezusovega. Po njeni smrti se je pobožnost prvih petkov hitro razširila po vsej Cerkvi, njena priljubljenost pa se je pospešila […]

Sv. Ignacij Antiohijski je tretji škof v Antiohiji (Sirija) po sv. Petru in Evodiusu. Prištevamo ga med apostolske očete.   Iz življenja … Sv. Ignacij je bil rojen sredi 1. stoletja. Če se je rodil v Antiohiji, je v mladosti lahko srečal apostola Petra in Pavla. Po poročilu sv. Hieronima je bil učenec apostola Janeza. Zaradi smrti, ki ga je doletela, mnogi predvidevajo, da je bil suženjskega izvora, a kljub temu mu je uspelo pridobiti dobro izobrazbo. Ko je spoznal različne vere, se je spreobrnil v krščanstvo. Postal je antiohijski škof, goreč pridigar, navdušen za krščansko vero. Ko se je z ladjo vozil ob obali Male Azije, se je imel priložnost srečati s škofi krajevnih cerkva in njihovimi verniki. Ohranilo se je samo sedem pisem (Efežanom, Magnezijcem, Tralcem, Rimljanom, Filadelfijcem, Smirčanom in sv. Plikarpu), s katerimi je vnemal ljudi za krščansko vero. V času vladanja cesarja Trajana (98-117) so ga obtožili, da je kristjan. Mučili so ga in obsodili na smrt, toda ni bil obglavljen, ampak so ga v Rimu vrgli divjim zverem. Takšna smrt je ponavadi doletela tiste, ki niso bili rimski državljani.   Upodobitve Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot starejšega škofa z brado v areni, obkroženega z levi […]

Od vseh štirih evangelistov edino Luka Jezusa osebno ni poznal. Nekaj časa je oznanjal krščanstvo skupaj s sv. Pavlom. "Svetega Luka sneg prikuka." "Če žerjavi pred sv. Lukom od nas v tuje kraje ne gredo, smemo upati, da do božiča zime ne bo." Iz življenja … Besedilo iz sredine 2. stoletja takole predstavlja evangelista Luka: »Luka, Sirijec iz Antiohije, po poklicu zdravnik, je postal učenec apostolov. Kasneje je postal Pavlov učenec in ostal pri tem apostolu do njegove smrti. … Umrl je poln Svetega Duha v Beociji v starosti 84 let … Po navdihu Svetega Duha je napisal evangelij.« Iz uvoda Lukovega evangelija razberemo, da je evangelij napisal za rimskega dostojanstvenika Teofila. Iz njega gre tudi sklepati, da sam ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju: »Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.« (Lk 1,1-4) Lukov evangelij se v marsičem razlikuje od drugih evangelijev. Piše o […]

Sv. Pavel od Križa velja za največjega mistika 18. stoletja.   Iz življenja ... Rodil se je leta 1694 v družini trgovca Danei v Piemontu v Italiji kot drugi izmed šestnajstih otrok. Pri krstu so mu dali ime Pavel Frančišek. Že kot najstnik je kazal veliko zanimanje za molitev in cerkveno življenje. Dolgo je opazoval Kristusovo trpljenje (pasijon), veliko časa je preživel v češčenju Najsvetejšega in leta 1713 doživel »milostni poseg«, zaradi katerega se je odrekel ugodni poroki in ponujeni dediščini. Pri šestindvajsetih letih je imel navdih za ustanovitev bodoče misijonske skupnosti pasijonistov in v videnju dobil jasne predstave o svoji redovni obleki (dolg črn plašč, na njem pa na prsih izvezeno belo srce s križem in napisom »trpljenje Jezusa Kristusa«). Umaknil se je v samoto. Kasneje se mu je pridružil njegov rodni brat. Ustanovil je red Jezusovih ubožcev, ki se je kasneje preimenoval v red pasijonistov, in ki je bil s strani papeža potrjen leta 1741. Pavel si je tedaj izbral redovno ime Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine naredijo še četrto; to je da bodo premišljevali predvsem Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen. Pavel od Križa je postal eden najboljših pridigarjev svojega […]

Sv. Vedelin je bil najverjetneje eden izmed tisočih učenih menihov na Irskem.   Iz življenja ... Sv. Vendelin, imenovan Fionnalán, se je rodil okoli leta 550 na Irskem. Legenda pripoveduje, da je bil Vendelin irsko-škotski kraljevi sin, ki se je iz ljubezni do Boga odrekel svojemu kraljevemu življenju. Nekoč se je nekomu pridružil na romanju v Rim. Ko se je vračal, se je kot puščavnik naselil ob reki Moselle, na meji med Nemčijo in Luksemburgom. Proti koncu svojega življenja je živel v benediktinskem samostanu v Tholeyu, ki ga je vodil verjetno kot ustanovni opat in kjer je leta 617 tudi umrl. Nad njegovim kamnitim grobom so zgradili kapelo, kamor je prihajalo veliko romarjev. Kasneje je bila zgrajena velika božjepotna cerkev (bazilika), okoli katere je nastalo mesto St. Wendel v Posarju v Nemčiji. Na njegov grob romajo zlasti kmetje, poljedelci in pastirji.   Upodobitve Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot pastirja s knjigo, pastirsko palico ali krono.   Zavetnik Sv. Vendelin je zavetnik kmetov, pastirjev, polj in živine; proti boleznim živine.   Gradiva: Kdo je sv. Vendelin? (v ang.) - 10:38 min: https://gloria.tv/post/NnAz9UXPMCEf2fJMLkPZakYoX   Pripravila: dr. Brigita R. Perše

"Če je na sv. Uršule dan lepo, bo lepa jesen in si bo tudi lenuh pripravil dovolj stelje", pravi vremenski pregovor. Iz življenja ... Redko katera svetnica si je kot sv. Uršula pridobila toliko priljubljenosti in spoštovanja, čeprav o njej dejansko ni znano skoraj nič. O obstoju te svetnice priča napis iz 4. ali 5. stoletja, najdenem v Kölnu, ki omenja mučeništvo Uršule in njenih tovarišic devic (na tem kraju je bila pozneje postavljena cerkev) in več različic čudovitih legend o njenem mučeništvu. Po eni izmed različici je bila Uršula hči krščanskega kralja v Bretaniji (današnji Franciji) v 5. stoletju. Bila je izjemno lepa in vsestransko nadarjena. Nadlegovali so jo snubci, ona pa je vse zavrnila. Tako je bilo vse dokler je ni za svojega sina  zaprosil za roko sam angleški kralj Agripa. Uršula je tedaj dobro premislila, kako zavrniti kralja? Zato si je za svoje soglasje izmislila tri »nemogoče« pogoje: prvič, da ji pošlje deset najlepših devic kot spremljevalke, vsaka od njih pa mora imeti tisoč svojih služabnic ter brodovje za vse; drugič, da njej in njenim spremljevalkam tri leta pred poroko omogoči potovanja in romanja v velika svetišča; in tretjič, da se princ in ves njegov dvor spreobrnejo […]

Sv. Janez Pavel II. je prvi slovanski papež in po več stoletjih prvi papež, ki ni Italijan. Je eden od najmlajših papežev v zadnjem času, njegov pontifikat pa med najdaljšimi v zgodovini Cerkve, saj je trajal skoraj sedemindvajset let. Bil je karizmatičen papež, sposoben zbrati velike množice.   Iz življenja ... Karol Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem kot najmlajši od treh otrok. Svoje sestre ni poznal, saj je umrla pred njegovim rojstvom. Ko je bil star devet let, mu je umrla mati, tri leta kasneje pa starejši brat. Karol je ostal sam z očetom. Po končani gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, kjer je Karol študiral literaturo in se posveti svoji strasti: igranju. Ko se je začela vojna, je začel delati v kamnolomu, da bi se izognil deportaciji v Nemčijo. Leto kasneje (1941) mu je umrl tudi oče. Karol je začel »tajno« študirati tečaje teologije; tajno zato, ker so nacisti preganjali poljsko duhovščino, in bil leta v duhovnika posvečen leta 1946. Nato je za dve leti odšel izpopolnit svojo teološko izobrazbo v Rim, da bi postal profesor etike v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu. Leta 1958 je bil imenovan […]

Sv. Janez Kapistran je bil frančiškan, redovni prenovitelj, potujoči pridigar, "apostol Evrope", mirovni posrednik ...   Iz življenja ... Sv. Janez se je rodil 24. junija 1386 v Capestranu v Abruzzih. Njegov oče je bil bogat nemški baron, nekdanji vitez, ki je kmalu umrl. Sv. Janez je študiral pravo v Perugii ter opravljal službo sodnika v Neaplju in Perugii, kjer je želel utrditi svoj družbeni položaj s poroko z grofovsko hčerko, a je leta 1415, ko je izbruhnila mestna vojna, pristal v ječi. Tu je razmišljal o svojem življenju in zaslišal Božji klic v redovno življenje. Tega leta je vstopil v red manjših bratov in bil leta 1418 posvečen v duhovnika. Zelo je bil povezan s svojim redovnim sobratom sv. Bernardinom Sienskim, s katerim je sodeloval pri prenovi reda. Postal je priljubljen ljudski misijonar in štirideset let po vsej Evropi spodbujal bolj zgledno krščansko življenje.  Kamorkoli je prišel, se je zbralo ogromno ljudi, da bi poslušali tega gorečega pridigarja. Ko so Turki leta 1453 osvojili Carigrad in krenili proti Evropi, je sv. Janez Kapistran uspel pridobiti krščanske kneze za obrambo krščanskega sveta. Leta 1456 je tudi sam z dvignjenim križem v roki branili Beograd pred 100.000 Turki in uspelo jim […]

Škof sv. Anton Marija Claret je ustanovitelj klaretincev, najbolj brani duhovni pisatelj svojega časa v Španiji in veliki častilec Marijinega Brezmadežnega Srca.    Iz življenja ... Anton Claret se je rodil v Kataloniji 23. decembra 1807 v družini z desetimi otroci, ki se je preživljala s tkalstvom. Anton naj bi nadaljeval očetovo obrt, a se je odločil za bogoslovje in želel postati kartuzijan. Z osemindvajsetimi leti je prejel mašniško posvečenje in pozneje vstopil k jezuitom. Njegov škof v Španiji ga je postavil za misijonarja. To nalogo je odlično opravil: s pridiganjem, spovedovanjem, duhovnimi vajami in založniško dejavnostjo je spreobrnil celo Katalonijo in Kanarske otoke. Da bi si pridobil pomočnike za misijonsko dejavnost je leta 1849 skupaj s petimi duhovniki ustanovil misijonsko družbo Sinov Marijinega Brezmadežnega Srca, ki se po njem imenujejo tudi klaretinci, in bil še isto leto imenovan za nadškofa v Santiagu na Kubi, kjer je služboval od leta 1850 do 1857. Tu je duhovništvo prenovil z duhovnimi vajami, ljudstvo pa s pastoralnimi obiski in misijoni. Leta 1855 je ustanovil žensko redovno vejo Hčera Marijinega Brezmadežnega Srca, imenovane tudi klaretinke. Bil je namreč velik častilec Brezmadežnega Marijinega Srca. V času potresa in kuge je obiskoval bolnišnice, kjer je spovedoval, tolažil […]

Sv. Krizant in Darija sta zakonca. Že sv. Hieronim omenja, da se njun god praznuje od leta 350.   Iz življenja ... O sv. Krizantu in Dariji so se ohranile pobožne legende. Sv. Krizant je postal kristjan kljub nasprotovanju njegovega očeta. Zato mu je izbral nevesto Darijo, svečenico boginje Veste, da bi ga pripeljala nazaj k poganskim bogovom. Zgodilo pa se je ravno obratno. Sv. Krizant je njo pridobil za krščanstvo, tako da je tudi ona postala kristjanka, nato pa sta sklenila krščanski zakon. Ker sta širila evangelij in spreobračala ljudi h krščanstvu so ju oblasti obsodile na smrt. Oba sta umrla mučeniške smrti na prehodu iz 3. v 4. stoletje.  Po izročilu so ju pokopali na rimskem pokopališču ob ulici Via Salaria Nova, papež sv. Damaz I. pa naj bi njun grob označil z napisom.   Gradiva: Sv. Krizant in Darija (v hr.) – 2:31 min: https://www.youtube.com/watch?v=2BnjZZ9JoNY   Pripravila: dr. Brigita R. Perše  

Bl. Celina Borzecka je bila dvajset let predana in dobra žena. Po moževi smrti sta s hčerko našli nov poklic. Ustanovila je sestre Vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in si za vodilo vzela stavek: »Preko križa in smrti do vstajenja in poveličanja«. Za blaženo je bila razglašena leta 2007.   Iz življenja ... Bl. Celina Borzecka se je rodila 29. oktobra 1833 v Antowilu na vzhodu Poljske, današnji Belorusiji, v bogati kmečki družini s tremi otroki. Že v zgodnji mladosti je v sebi čutila duhovni poklic, a se je zaradi svojih staršev z dvajsetimi leti poročila in rodila štiri otroke, od katerih sta preživeli dve hčerki. Po moževi smrti se je s hčerkama preselila v Rim in začela živeti svojo pravo poklicanost. Skupaj z mlajšo hčerko in še dvema ženama je začela živeti v skupnosti.  Leta 1891 je s p. Petrom Semenekom, ustanoviteljevem Kongregacije vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa, formalno ustanovila žensko vejo te kongregacije. Njene sestre so oznanjale evangelij s svojim delovanjem v šolah, bolnišnicah, domovih, med mladimi in pomoči potrebnimi. Kmalu so začele odpirati hiše na Poljskem, v Bolgariji in v ZDA. Sestra Celina Borzecka je umrla 26. oktobra 1913 v Krakovu na Poljskem.   Leta 2007 jo […]

Sv. Evarist, rojen v 1. stoletju v Antiohiji, je bil četrti papež po sv. Petru. Rimsko Cerkev je vodil pod cesarjem Trajanom. Iz življenja ... Papež sv. Evarist je Rim razdelil na sedem diakonatov. Rim je tako razdelil na 25 župnij. Papeževal je osem let. Posvetil je petnajst škofov, sedemnajst duhovnikov in sedem diakonov. V njegovem času so v Rim pripeljali škofa sv. Ignacija Antiohijskega, da bi ga kot kristjana vrgli zverem. Sv. Evarist je verjetno pretrpel mučeništvo, in to leta 108. Pokopan je v Vatikanu, blizu groba apostola Petra. Gradiva: Sv. Evarist I., papež (v hr.) – 1:50 min: https://www.youtube.com/watch?v=O0d5v0Q9Fe8      

Sv. Simon in Juda Tadej pri nas veljata za zimska svetnika, ker na ta dan nemalokrat že zapade sneg. Oba sta bila apostola; skupaj sta hodila za Jezusom Kristusom, skupaj sta oznanjala evangelij po vzhodni Mezopotamiji in Perziji, skupaj sta zaradi vere trpela in umrla mučeniške smrti. Oba sta bila vneta in »silovita« apostola!   Iz življenja ... Simon z dodatnim imenom »Kananejec« oziroma »Gorečnik« je omenjen v seznamu apostolov v treh evangelijih in v Apostolskih delih (Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo dodatno ime Kananejec (iz hebrejske qana) ali Gorečnik pomeni, da je Simon prej pripadal verski skupnosti zelotov – gorečnikov, ki je bila prežeta s politično obravnavanim mesijanizmom.  Bil je Alfejev sin, ki je bil brat Jezusovega krušnega očeta Jožefa. Potemtakem je bil Simon Jezusov bratranec. Po izročilu naj bi imel še dva brata: apostola Jakoba mlajšega in Juda Tadeja. Apostol Juda Tadej ima podobne značilnosti kot Simon, saj njegovo drugo ime (Tadej) v armejščini pomeni »Hraber, Srčni«. Juda Tadej je avtor kratkega ostrega novozaveznega Judovega pisma, v katerem v borbenem duhu opozarja in poziva svoje sodobnike k nasprotovanju tistim, ki jih opisuje s temi besedami: »Prikradlo se je namreč (med vas) nekaj ljudi, ki […]

Sv. Marcel je zavetnik tistih, ki zaradi svojih prepričanj nočejo služiti vojske in sodelovati v vojni.   Iz življenja ... Sv. Marcel se je rodil sredi 3. stoletja in bil stotnik cesarske vojske v današnjem Tangerju v Maroku. Kot kristjan ni želel sodelovati pri poganskih obredih, ki so jih priredili v okviru praznovanja rojstnega dne v čast cesarjema Dioklecijanu in Maksimijanu, in častiti poganske bogove. Odvrgel je orožje, pas, oklep in vojaške nazive ter se javno izpovedal za kristjana. Na sodišču je povedal, da ni dobro, da kristjan služi v vojskah sveta. Zaradi svojih stališč je bil obsojen na smrt. Leta 298 je v Tangerju doživel mučeniško smrt z obglavljenjem.   Zavetnik Sv. Marcel je zavetnik tistih, ki zaradi svojih prepričanj nočejo služiti vojske in sodelovati v vojni.   Gradiva: Sv. Marcel (v hr.) - 1:53 min: https://www.youtube.com/watch?v=eUXFmZhM1yo   Pripravila: dr. Brigita R. Perše  

Velja za enega izmed velikih španskih mistikov 16. stoletja. »Največji izraz ljubezni je, biti poslušen Bogu.«   Iz življenja ... Sv. Alfonz Rodriguez se je rodil 25. julija 1533 v španskem mestu Segovia kot tretji izmed enajstih otrok v družini uglednega trgovca s suknom in volno. Na Alfonzovo duhovno življenje je poleg staršev že v rani mladosti močno vplival sv. Peter Faber, eden izmed ustanoviteljev Družbe Jezusove, ki ga je pripravljal na prvo obhajilo. Komaj je Alfonz začel študij na jezuitskem kolegiju, že se je zaradi očetove smrti moral vrniti in prevzeti njegovo trgovino. Poročil se je pri 25-ih letih in imel tri otroke, a so mu žena in otroci v času desetih let pomrli; propadlo mu je tudi trgovsko podjetje. Po mesecih samote in molitve je prosil za sprejem k jezuitom, ki pa so ga zaradi njegovih poznih 37 let ter pomanjkljive izobrazbe in slabega zdravja sprva zavrnili. Po dveh letih neuspešnega študija v Barceloni so ga sprejeli v red kot brata laika in še isto leto poslali v novi jezuitski kolegij v mestu Palma na otoku Majorka, kjer je več kot štiri desetletja opravljal službo samostanskega vratarja in bil do vseh ustrežljiv, pozoren. Tu je podobno, kot kasneje […]